Pod Kamniškim sedlom, 4. oktober 2020 — 6h 20’, 15,3 km, 1520 vm Za seboj slišim šum. Naj se ozrem? Don Juan (tako Castaneda) odsvetuje oziranje prek levega ramena. Lahko bi ugledal lastno smrt, kako te opazuje, in se posral v hlače od strahu. Morda pa je samo veter, ki glasno mrši krošnje nad mano. Veličastna zvočna kulisa za samotarski pohod po planinah. Mimo šine temna senca. Prehitro, da bi sploh dojel in se prestrašil. Kar brez luči? ‘Pozabil doma’ in šiba naprej. Noben kamen na poti mu ni skrivnost in tudi sredi trde teme hitro izgine na poti pred menoj. Za njim hodi pes, ki ne skriva, da bi…