-
Glava ni žoga
Kadarkoli grem ven, s kolesom ali v tekaških copatih, se vsaj enkrat zvrnem. Lahko napišem ‘zvrnem’, ker se ti poleti proti tlom navadno zgodijo počasi in končajo na mehkem. Ožigi kopriv, trni robidovja, depilacija na suho, buške. Nič takega. Še najbolj skelijo zareze v egu, ko se zložim vpričo kake postavne tekačice. Zapomnil sem si Matejevo izjavo o ščitnikih na kolesu, češ da jih ne nosi, ker mu dajejo lažen občutek varnosti in je zaradi tega preveč pogumen. Oni dan pa je napisal odo kolesarski čeladi, za katero pač ni dileme. Njegov zapis me je spomnil na padce, ko se nisem samo zvrnil, ampak sem po tleh zaružil kot motika.…
-
DUST LUST vol.1
170 km makadama. Ni vmesnih postaj, ni spremstva, ni zunanje pomoči. V avto organizatorja mečem višek oblačil, na vožnji iz Kosez do Viča sem se že ogrel. Gledava po parkingu za kakšnim znancem, pa je povsem neznana družba, pol je hipsterjev, z dolgimi gostimi bradami. Kje imajo fantje hrano za ves dan? Cestna oprema, brez nahrbtnikov. Šimnov debeluh je z drugega planeta. Že zaprta vožnja štarta s hitrostjo, ki naju pusti na repu skupine, lučke izginejo za ovinkom in po petih minutah vožnje sva sama. Na sredi Barja se ustavim za scanje in fotografiranje, Šimen me dohiti, ko prideva na asfalt, pa spet jaz njega. Gor v prvi klanec prehitim…
You must be logged in to post a comment.