Sproščeno gibanje

Ob pogledu na razsvetljeno izložbo, v kateri plesalci nadvse ekspresivno poskakujejo v super navitem ritmu, Buddy komentira: ‘Za to moraš biti pa zares sproščen,’. Opazka postavi temelje debate o sproščenosti, ki pa se ni končala z najinim večernim sprehodom. Skozi dni premišljevanja sem oblikoval tri ključne točke:
* Sproščenost ni enako pasivnost
* Do sproščenosti je dolga pot
* Sproščenost je rezultat natančnega treninga

Sproščenost ni pasivnost

Zakaj so nekateri plesalci v tej koreografiji izgledali kot leseni možički kopitljački, medtem ko so drugi izžarevali prefinjeno lahkotnost? Tudi neveščemu očesu ni težko opaziti, ko je plesalec usklajeno povezan s svojim telesom. Ne razmišlja o korakih, temveč se prepusti ritmu in izraznosti. Neobremenjen s telesnim gibanjem je njegov miselni tok sproščen.

Napačno pa se lahko sproščenost enači z mišično pasivnostjo. To ima pri plesu povsem drugačen učinek. Mlahave roke, na primer, ne izgledajo le neestetsko, temveč je takšna mrtva teža tudi energijsko neekonomična. Plešoče noge se borijo z nesinhroniziranim opletanjem pasivnih rok in težko lovijo ritem. Plesalci s sproščenimi mišicami niso bili med najbolj elegatnimi na plesišču.

Lahko bi rekli, da je mrtvak edina vaja, ki zahteva sproščene mišice.

Do sproščenosti je dolga pot

Seveda me v raziskovanju gibanja najbolj zanima tek. Na sto kilometrskem teku opravim približno 125 tisoč korakov, zato se že najmanjša investicija v izboljšavo izdatno povrne (1250-krat?), bodisi kot prihranek na porabljeni energiji ali pa kot pridobitek na hitrosti, oboje pride prav. Osnovna ideja je, da ‘sproščen zgornji del’ — torej zabušantski trup in roke — mišično aktiviram in povežem z nogami v ritmično usklajeno gibanje.

Šel sem skozi dolgotrajen proces. Telo sem moral najprej resetirati — odpraviti kronične mišične anomalije. Računalniško miš sem preprijel z levo roko, saj so mi leta nesimetričnega sedenja za pisalno mizo skrivila hrbtenico, povzročila prikrito šepanje in bolečine v levem gležnju. Mesece sem metal kamne z levico. Desni korak sem pri hoji namerno podaljševal in se počasi poravnal nazaj v simetrijo. Ni smiselno, pravi Dalibor, da pri vajah za moč aktiviram mišice, ki so vajene slabega gibanja. Najprej jih je treba naučiti novih pravil, in šele ko so v tem novem gibanju sproščene, se jih splača tudi okrepiti.

Sproščenost je rezultat natančnega treninga

Vse vaje v telovadnici imajo skupen namen — povezati telo v usklajeno gibanje. Zelo preprosto povedano: če je v fitnesu navadno poudarek na krepitvi (tekaških) mišic, midva krepiva (učinkovito) tekaško gibanje. Zakaj je to dobro? Z laboratorijsko precizno izvedenimi vajami spoznavam občutke v svojem telesu. Postavljam se v skrajno nemogoče položaje, napenjam mišice v povezane strune prek celega telesa in v milimetrskih premikih uravnavam ravnotežje. S temi informacijami grem potem tekat na Rožnik: vsaka ura teka je deset kilometrov, deset tisoč korakov, veliko priložnosti za ponovitve in utrditev občutka iz telovadnice na dokaj sproščen način.

Ure pri Daliborju niso nikoli dolgočasne, saj razpravljava o življenju, vesolju in sploh vsem. Iščeva primerjave, s katerimi bi si razložila principe moje vadbe. Na primer jin in jang. Telovadbo začnem v ženskem jin principu, z vrtenjem vrvi okoli svojega telesa, iščem ekstreme v gibanju, usklajenost rok in nog, lovim ritem vrvi, ravnotežje in občutke v telesu, pri tem pa mezince in palce na rokah vrtim v neskončnih osmicah, dokler gibanje ni sproščeno v usklajenosti. Nato pa preverim učinkovitost teh gibalnih vzorcev z moškim jang principom. Naložim si uteži in mimogrede — malo manj sproščeno — nabildam še kakšen povštrček na trebuhu.

Borbanje na sproščen način

Z iskanjem drugih oblik treninga sem med tekači kar posebnež. Tek velja za nekaj enostavnega, samoumevnega, sploh pa tekači radi trpimo, gorski pa še posebej. Splet in knjige so polne veličastnih zgodb o borbanju in premagovanju samega sebe. Izgleda, da tekaški dosežki dobijo vrednost šele v kontekstu bolečine, ki spremlja tekača na poti do cilja.

Morda se sliši čudno, a bolečine ne prenašam dobro. Če se le da, se ji izogibam. Že napenjanje mišic v fitnesu mi je odveč. In ker imam plan preteči kakšno dolgo ultro tudi čez deset let, takrat pa bo mišic še manj, se zdi, da mi ostane le še upanje na čim manj škrtanja v telesu.