Seayak 2021

Amfibijska avantura, 10.-13. september 2021 — Krk, Prvić, Grgur, Rab, Goli otok

Hrvaško morje je zame preprosto najlepše morje na svetu. Vsakič znova, ko stopim na obalo in zajamem morski zrak, se vprašam, zakaj vraga pridem sem tako poredko. Po resnici povedano, saj vem. Ne maram voženj z avtom v koloni, čakanja na meji, gneče na plaži, nesramnih natakarjev in navitih cen, od sonca razbeljenih skal, vsega tistega, kar nekako neizogibno pride zraven ali stoji vmes med ostati doma in priti sem. Sploh pa me je groza samograditeljskih apartmajev in opreme, ki priča o dejstvu, da je zagrebška Ikea Dalmatincem predaleč.

A s kvaliteto hrvaške turistične ponudbe se tokrat ne obremenjujemo prav nič. Kajake zložimo s prikolice na obalo in jih polnimo s torbami, boršami, vrečkami in vrečkicami. Neverjetno se zdi, kaj vse gre v zašpičene votline pod odprtinami. Nekajkrat preložim oreške in čokoladice iz sprednje komore v zadnjo in potem spet nazaj, pri tem pa vsakič znova preklinjam trdo gumo, s katero poskušam zatesniti pokrov. Na vse načine si lomim prste. Šele dan kasneje me prešine modrost Zagor-Te-Neja, stripovsega junaka iz mladosti. V eni od epizod je tetivo indijanskega loka podaljšal tako, da jo je skrivoma namočil v vodi. Deluje tudi na gumi.

Baška plaža je septembrsko polna turistov, morje pa prazno, ker je burja dan prej ohladila morje. Premec porinem v vodo in skočim v čoln. Pod dnom malo zapraska, nato pa čoln zdrsi po gladini, gladkem kot olje. Mešanica vzhičenosti nad novo avanturo in čisto malo strahu pred neznanim. Sem vzel vse, kar potrebujem? Kaj vse sem pozabil? Me bo zeblo? Bom lačen? Kaj bo, če se zvrnem?
Uro kasneje čolne prvič potegnemo iz vode. Ogrevanje je za nami. Nihče se ni zvrnil. Vržemo se v hladno vodo, nato pa se malo premraženi martinčkamo na soncu. Ah, življenje je lepo!

Malo naprej drugič pristanemo na Prviću in postavimo tabor. Dovolj visoko od morja, da nas ne ujame plima, in hkrati dovolj daleč od krušljive stene, da na nas ne pada kamenje. Nekaj časa krožim in si izbiram najbolj raven delček plaže z najbolj mehkimi kamni. Nato se odpravim raziskovat obalo in nabirat suh les. Dokaj neuspešno. Srečam le ovce, ki bežijo pred menoj. Na srečo nismo odvisni od mojega nabiralniškega uspeha. Za večerjo je pečena riba, žrtve Anžetove ribiške spretnosti, in bučna juha. Lukov čoln tovori velike lonce, zelenjavo in mehur vina. Next level morskega backpackinga.

Jutranji obisk znancev iz sosednjega zaliva. Malo sta nam fouš bogato obloženega prta za zajtrk, saj je v kajaku dvojcu manj prtljažnega prostora. Dvojcu se reče tudi ločitveni čoln, komentira Anže. Na diskretni distanci opravim jutranje plavanje in osebno higieno. Če nisi preveč občutljiv na podrobnosti, je morje kot neskončna banja za umivanje.

Po zajtrku obrnemo premce proti mogočnim stenam Grgurja. Nekaj časa izgleda, da bomo hitro čez preliv, vendar je to le varljiv občutek širokega horizonta med potovanjem po morju. Med neskončnimi zavesljaji razmišljam o primitivnosti morskega popotništva, v katero sem se podal. Kako neskončno laže bi bilo razpeti jadro in izkoristiti prijetno burjo! Po nekaj urah le zagledamo kamnite ostanke naselja na sicer nenaseljenem otoku. Goli otok poznajo vsi, manj znano pa je, da je do 1988 leta obstajala tudi ženska različica kazensko popravnega zavoda na Grgurju.

V kampu Zidine na Rabu nas gledajo čisto malo sumničavo. Malo oblečeni ali pa sploh ne, nekateri kar dobro zadeti že sredi dneva, izgledajo kot na pol hipijevska komuna, ki je poskvotala sindikalni počitniški dom Biotehniške fakultete. Ker sem itak ves čas lačen, si po sladoledu naberem še breskev in sliv, jih stehtam in po navodilih položim denar v skrinjico. Pri lokalnem umetniku si privoščim umetelno izdelano kuhalnico iz lepega kosa oljke in zaradi posebne priložnosti še en kos nakita, zaradi katerega me Anže potem še leta malo grdo gleda.

Po amfibijsko smo neobčutljivi za razburkano morje. Itak, da srečujemo le Slovence in Nemce, kdo drug bi veslal v takem. Dopoldne rinemo proti Golem otoku, čelno direkt proti burinu, popoldne v drugo smer na Prvić, čelno proti maestralu. Na srečo se zvečer veter spet obrne v burin in ta nas prijazno prinese do plaže. Prižge se nadvse kičast sončni zahod, v katerega naredijo delfini nekaj lupingov. Bejbike kar vreščijo od navdušenja. Ne razumem, zakaj neki so sesalci neke zelo čudne oblike v morju bolj zanimivi od nas, samcev iste vrste, ki smo tu zraven, na dosegu roke — golih, praktično pripravljenih. Skoraj zagotovo to navdušenje ni povezano z ohranitvijo biološke vrste.

Prijeten zaliv, za zidom posušeno blato, idealno ležišče. Poskušam osvojiti kamniti stolp na vrh hriba, pa me ustavi ostro kamenje in bodeče grmovje. Z nabiranjem suhega lesa imam danes več sreče. Po plavanju se grejemo z vinom in ognjem. Nad nami Mlečna cesta. V topli noči okoli naših šotorov kolovratijo damjaki in Urši za rojstni dan pripravijo presenečenje z baloni. Spet vreščanje. Pa potem še eno, ko se miške podijo po naših čolnih in grizljajo vrečke z oreški.

Moram imeti slabo vest, da vse to uživam sam? Druga dva člana moje družine ne marata Hrvaške, ne marata plavanja, plaž, dolgotrajnega napora. Soli na koži. Neudobnosti šotora, nepredvidljivosti potovanja po naravi. Nič od tega. Bi se moral zaradi tega tudi sam temu odreči?

Jutranje plavanje okoli otočka pred obalo mi odplakne težke misli. Danes je mirno morje in dobra volja. Špricanje z vodo, vsesplošna amfibijska zabava. Učenje dvigovanja iz obrnjenega položaja z glavo pod vodo. Pa plezanje nazaj v čoln, ko eskimutiranje ne uspe. Plezanje po skalah in skakanje v vodo z višine. Dolgi pogovori s Saro, bitjem iz povsem druge galaksije. Razširjanje obzorij in trening v sprejemanju drugačnosti.