Izleti

Od nič do štarta

Priprave na S1 Ipertrail, 1.7. – 31.12.2017  ⎯  1500 km, 50 km vm, 250 h  ⎯  Fotolog

Regeneracija

Odtečem še zadnji tek v letu prek ljubljenega Rožnika. Mimo cerkve do Tivolija in čez Mostec nazaj. Lagodnih deset kilometrov. Prejšnji teden je bil tekaško bolj kot ne v leru, zato sem lahko šel v Amsterdam na zimsko aikido šolo, kjer sem razgibal telo in se – slovesu mesta navkljub – naspal. Na severu so noči daljše. Petkrat po deset ur na noč.

Zadnje pol leta sem veliko tekel, tudi 100 kilometrov in več na teden. Tek je preprosto gibanje, telo se temu prej ali slej prilagodi in postane na nek način okorno. To rešujem s telovadbo, terapijami, jogo, aikidom. Štirje dnevi klečanja v seizi je sprostilo celo mišico, ki je mesece vztrajno zaklepala gleženj.

20171024-Rožnik-DSCF6725.jpg

Sto milj

Še pet dni in nobenega izgovora na vidiku. V četrtek se bom odpeljal v Sesljan, prevzel štartno številko in v petek, petega ob petih zjutraj bom z njo na štartu. Z namenom, da jo nesem mimo Trsta do doline Glinščice, v Slovenijo, prek Slavnika vse do hrvaške meje in nato po gozdnih poteh Krasa nazaj v Sesljan. 164 167 kilometrov daleč.

Kako se človek pripravi na sto milj v kosu? Google ima odgovor na najbolj nora vprašanja in ta je precej enostaven: veliko tečeš. Narediš plan in ko je čas, se obuješ v copate in greš ven. V avgustovsko opoldansko pripeko, v blaten jesenski gozd, v mrzel novemberski dež, v gnilo snežno brozgo. In na kak prijazen dan tudi, seveda, če se zgodi.

20171015-Pleševica-DSCF6358.jpg

Plan

Kaj ste počeli zadnje čase? Jedel, spal, sral in tekel. Med tednom malo, čez vikend pa tekaški sendvič: petek polovička, v soboto cel maraton, v nedeljo kaj daljšega, prek hribov. Glavi se je mešalo. Ob ponedeljkih sem se kar opotekal in zaletaval v vogale. Vstopal sem v cono, ko je telo postalo odvisno od ki-ja, ta pa je še malo neroden.

Razlagal pa tega ljudem okoli sebe nisem. Itak pravijo, da nisem normalen, pa se še meni zdi noro. Na prvem S1 Ipertrail je v cilj prišlo dvajset tekačev od stotih, ki so štartali. Ničkolikokrat sem slišal oceno: brutalno težko. Sto milj kraškega skalnatega terena, neoznačenih poti, kratkega dneva (in dolge noči), nizkih temperatur, burje, snega, blata.

20171022-Golovec-DSCF6558.jpg

Pot

Pol leta sem imel drisko pred tem dnevom, zdaj je naenkrat izpuhtela. Zavedam se, kako malo možnosti imam, da pridem do cilja. Vseeno mi ne bo žal. Zadovoljen sem s potjo, ki sem jo opravil do štarta. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi, je zapisal Nejc Zaplotnik.

Tekal sem po Karavankah in Julijcih, raziskal sredogorsko okolico Ljubljane, celotno slovensko Obalo in njeno zaledje. Pretekel sem tri maratone in nekaj gorskih tekov. Petkrat sem obiskal traso Iper traila in spoznal vsak njen kamen. Obiskal sem meni še neznane kraje Slovenije, opazoval naravo, ki se spreminja z letnimi časi.

20171224-Smlednik-DSCF9933.jpg

Organizacija

Ko sem na zemljevidu narisal prvo časovnico, sem se v cilj projiciral po štiriindvajsetih urah. Hm, najbrž nečesa nisem upošteval. Po lanskih rezultatih sodeč bi s takim časom zmagal. Bolj, kot računam, bolj izgleda vse kot ugibanje. Na koncu se odločim, da bom za pot potreboval 36 ur. Dan in pol. Dva dneva in eno noč. Dolg dan z dvema jutroma.

Organizacija S1 Iper je preprosta. Škatlo, veliko 40 x 40 x 40 cm napolniš z vsem, kar se ti zdi, da bo prišlo prav: obleka, hrana, medvedek za tolažbo. Ta škatla me čaka v šotoru na postojankah, ki so na vsakih 20 kilometrov. Skrbnik moje škatle ve, kdaj pridem, ker s satelitskim oddajnikom puščam sled. Tako tudi kontrolira, ali sem se na poti izgubil. Pot ni označena.

20171216-Kokoš-DSCF9648.jpg

Hrana

Človeško telo je iz hrane sposobno pridelati 250 kilo kalorij na uro. To je malo manj, kot porabi energije za srednje hiter tek. Če nočeš pasti v globok energetski minus, moraš želodec ves čas zalagati s hrano. Del priprav na dolge trail teke je navajanje telesa na prebavljanje med tekom. Večina odstopov na dolgih tekih se zgodi zaradi prebavnih težav.

Načrt je malo bolj konkreten obrok na vsaki postaji. Moja izbira sta ajdova kaša in mlečni riž z dodatki, za razvajanje palačinke z marmelado. Na poti med postajami razne energetske ploščice, cukr direkt v žilo. Plus dva topla obroka, ki jih obljublja organizator nekje na pol poti. Vase moram spravit deset tisoč kalorij.

20171224-Golo brdo-DSCF9962.jpg

Oprema

Za dež pri desetih stopinjah ne rabim kaj posebnega: morda kapa s šiltom in anorak ter ekstra copate s podplatom za blatno snežno žlobudro čez Slavnik, ki jih bom zamenjal. Največje breme so od vode težki copati. Vremenska napoved se še spreminja. Pisano vreme bo. Preoblačenje bo loterija, kdaj bom moker bolj od znotraj, kdaj pa bolj od zunaj.

Največ skrbi povzroča vzdržljivost baterij. Pot nas vodi po divjih in neobljudenih koncih. Crkne bodisi svetilka bodisi navigacijska naprava – ne preostane drugega, kot da dvigneš telefon in pokličeš na pomoč. Če je telefon še dovolj poln. Izgleda, da bo najmanj težav z baterijami za foto aparat. Noč, dež, … verjetno bo ostal kar v škatli. Juhu, lažji nahrbtnik!

20171126-Kras-DSCF8824.jpg

Zakaj že?

Štartnina za S1 Ipertrail je 260 evrov. Ker so bile moje fotografije s prvih dveh tekem všeč Tommasu, glavnemu organizatorju, sva sklenila kupčijo: on dobi pravico za uporabo mojih fotografij, jaz velik popust. Plačal sem samo stroške oddajnika za satelitsko sledenje, prek katerega bo moj angel varuh pazil name. A bi ne bilo neumno izkoristiti takega popusta?!

Glavni krivec pa je Ursl. Bolje ne bo nikoli, pravi. Kar misliš, da je nujno, napravi zdaj, potem bo prepozno. In čeprav paziš, da zaobljub, ki se motajo po glavi, nikoli ne izrečeš pred pričami, ti sam veš zanje. In neizpolnjene zaobljube so lahko veliko breme. Vsaj poskusit moram, mar ne?