Pisma iz Jordanije
Qasr-al-Hallabat
27. april 2014
Hej,
Mi smo se že kar udomačili v Jordaniji. Sedimo v lobiju hotela in pijemo pivo po dolgi vožnji. Fotr je navigator z garmino v eni in fotoaparatom v drugi roki. Mati pa vozijo in trobijo tako močno, da tudi najbolj kosmati Arabci raje popustijo in stopijo na bremzo.
Včeraj prvo klatenje po puščavi, videli smo dve starorimski mesti. Prvo – Umm Al-Jimal – kot običajno naselje, kar je neobičajno. Videti je povsem drugačno, saj smo navadno vajeni gledat templje in stebrišča. Stavbe so iz črnega kamna, spominja me na prizor s fotografije Hirošime po eksploziji. Strehe so iz kamna in nekatere še sedaj pokrivajo prostore, celo po tisoč in nekaj letih! Drugo mesto po imenu Jerash so klasične rimske razvaline z nešteto stebri in dobro ohranjenim tlorisom.
Jerash
Privoščili smo si pojedino v libanonski restavraciji, kjer večerja tudi sam kralj, včasih pa tudi Richard Gere (kar nas je do konca prepričalo). Prvi obrok v novi deželi, nočemo tvegati prehude prilagoditvene driske. Kar v redu, celo za riti, razvajene staročeške kulinarike. Hotel super, voda v bazenu hlajena na 18 stopinj. Ravno prav osvežujoče. Čez dan je bilo pošteno vroče, sonce tu žge na polno.
Ajloun Forest
Zjutraj nam postrežejo zajtrk na terasi sredi oljčnega gaja. Nato obiščemo naravni park, kjer nas ne spustijo na dolgo turo, ker so vsi vodiči zasedeni. Plačamo vstopnico za kratko, potem pa gremo kar na lastno pest vse do dol, z vrha hriba do vasi v dolini, do hiše kjer delajo žajfe iz oljk. Vmes malo lutamo skozi makijo, mati že obračajo oči, vedno isto, spet smo se izgubili, ampak ker smo dobro natrenirani, gremo v dobrem tempu vso pot, cca dobri dve uri.
Potem ima fotr trening in teče nazaj v hrib gor vse do avta, trdi da je prišel nazaj gor v 35 minutah. Mislim, da je gledal temperaturo, ki mu jo kaže ura. In razlog, da nas niso spustili po dolgi progi – podrta drevesa od letošnjega snega. Dva metra so ga imeli tu! Kar nekaj, ampak kljub vsemu – haha – pokakali bi se, ko bi videli naše gozdove po žledu.
Umm-Qais
Tankamo, dvignemo keš in kupimo nekaj junk fooda, potem na tromejo Jordanija – Sirija – Izrael. Prav tam je še eno starorimsko naselje in sredi njega odlična restavracija s teraso in razgledom na Golansko planoto. Na izgubljeno jordansko ozemlje, na edini črni madež, ki ga je jordanski kralj, sicer izjemno priljubljen doma in po svetu, pustil na svoji voditeljski karieri.
Spet jagenjček za fotra in piščanec za naju z mami. Sprehod prek razvalin v čudoviti svetlobi zahajajočega sonca, spet smo Japonci, fotr strelja z aparatom na vse strani. Končno v avtu, spustimo se dol, en kup vojakov hoče videt naše pasporte, ampak se vsi muzajo ko vidijo blond voznico za volanom. Ujame nas tema, a garmina nas zanesljivo pripelje pred hotel. Zasluženo pivo, reče fotr. Zame pa internet.
Wadi Musa
29. april 2014
Salem alejkum!
Še vedno nisem prišel do razlage, zakaj so tu v Jordaniji vsi tako skulirani, medtem ko se po sosednjih državah klofajo med seboj. Sem danes spet načel to temo, ko so me povabili na posedanje med bloki ob zahajajočem soncu. Kar tako so na peščenem dvorišču sedeli mama pa tip s prijateljem, in ta je imel sestro pa fanta od ta druge sestre.
Na hitro smo se poslikali, prek telefona naredili skajp povezavo z bratom od prvega, ki je vozil tovornjak nekje po kings highway, to jim je precej pomembno, namreč da povabijo tujca medse pa čeprav je ta v smrdeči švic majci in oprijetih gejevskih tekaških hlačkah.
No legendarnega beduinskega čaja dobrodošlice vseeno nisem dobil, sestra mu je siknila naj ne sere. ko je gostitelj prišel ven s to idejo. V tem na pol mučnem trenutku se je začelo oglušujoče rjovenje z minaretov, ponudil sem roko fantom, puncam pa priklonil v pozdrav, njih se ne smeš kar tako dotikat, in na uri pritisnil spet na start.
Mrtvo morje
Trening mi gre sicer kar po planu, kar je presenetljivo, delno me je rešil fitnes center v Holiday Innu, vsaj nekaj dobrega od premoženja, ki smo ga pustili tam. Ma res ne štekam v čem je štos, da daš toliko za hotel, ampak tu ni druge, če se hočeš kopat v Mrtvem morju, v tej župi soli in mineralov.
To kopanje je bolj žalostna izkušnja. Vsako leto jim morje pobegne za pol metra niže, ves čas morajo podaljševat plažo, povsod bagri, ki kopljejo, samo dvajset metrov pripeljanega zlatega peska je namenjeno nam norcem, ki smo se sem prebili mimo petih teras bazenov. Spomnim se žalostnega pogleda na uzbeško puščavo, kjer je bilo včasih Aralsko jezero.
Naslednji dan ugotovimo, da je kopanje bistveno bolj zabavno južneje, kjer se ustavljajo domačini in domačinke. One nad cesto v toplem izviru, oni pod njo v morju, plavajo kar precej od obale. Res se kakih morskih beštij tu ni za bati, pa vseeno ni ne vem kako dober občutek, ko se zaradi vzgona sala okoli pasu niti na trebuh ne moreš preobrnit.
So se pa fantje zgostili na eni točki plaže, ko je na sceno stopila naša Bejbika v piranskih promenadnih enodelnih kopalkah. Kakšen je občutek, ko v zrelih letih pripraviš mladince, da tulijo kot mladi volkci … nimam pojma. A je kje kaka dežela, kjer je pogled na golo moško telo za nasprotni spol trofeja? Dvomim. Jaz sem obeležil ta trenutek z gasilsko sliko vseh v objemu, za spomin.
Vtisi
Po polovici jordanskega kroga lahko že potegnem nekaj rdečih niti, ki se vlečejo skozi celo pot. Skuliranost in prijaznost praktično vseh, s katerimi pridemo v stik, od naključnih mimoidočih do prodajalcev na štantih, ki znajo biti sicer v arabskih deželah res pejnindies. Se tudi zato zgodi, da te smrkavci dobijo povsem nepripravljenega, ko se s širokim nasmehom derejo tebi v obraz : Fuck you! Fuck you!
Naslednja nit je njihov občutek za drugačnost. Ko se peljemo skozi naselja in izza volana vihrajo blond ženski lasje, se vsi ozirajo za nami, trobijo in komentirajo. Zdi se neverjetno, da ima polovica prebivalcev v kraju čas pogledati v tvoj avto ravno takrat, ko se pripelješ mimo.
Milijonom turistov navkljub je jogger v pajkicah in ženska za volanom še vedno atrakcija. Za mano otroci mečejo kamne, ker nočem v nedogled odgovarjati na vprašanja od kod sem, kako sem in kako mi je ime, Bejbiki pa se na cestnih check pointih vojaki samo nasmehnejo in pomahajo. Malo je junakov, ki vstanejo, pridejo bliže in celo malo poklepetajo.
Ena od rdečih niti je krvava sled, ki se vleče za mano, vsak dan poskusim porcijo jagenjčka na lokalni način. Ne vem, kdaj bi se ga lahko naveličal. Do sedaj je bil samo enkrat pripravljen slabše kot izvrstno. V Holiday Innu. Sem že omenil, da ne razumem, zakaj ljudje hodijo v drage hotele?
Azraq
3. maj 2014
What kind of bikes you have? Desert bikes?! Nore misli me prešinejo, kva, a res imajo fat bike?! Itak da ne, samo glupi turist pač postavlja glupa vprašanja, sredi neskončne ravnine smo, na tristo kilometrih vožnje danes smo videli le nekaj kupov peska. Dobim torej puščavskega trdaka, velikosti cirkuškega kolesa, z nepredvidljivimi prestavami in obvezno tačko zadaj.
Ni panike, be prepared for unexpected si rečem, nataknem kolesarske hlačke, ki sem jih v ta nemen kupil v hoferju, čelado dobim zraven kolesa pa camelback like nahrbtnik z nujno opremo, še ta hude adidas špegle dam gor in sem res kot bi padel z marsa. Prižgem vse gadgete na sebi, ker imet takle track na movescountu bo res frajersko, workout sredi puščave, sredi ničesar, med Irakom, Sirijo in Savdsko arabijo, na vogalu legendarnega Churchilovega hiccupa, ko je s potezo svinčnika prevzel kontrolo nad pomembno trgovsko potjo politične nasprotnice Francije.
Fantje RSCN so carji, ne komplicirajo, pištola za pasom, telefon v roki, pokaže mi balon na koncu hodnika, ko ga prosim za vodo, spraznil sem ves bidon že v prvem krogu, puščava je drugačna izkušnja, ves čas sem suh, varljiv občutek ne-švicanja, vprašam, kdaj zaprejo, pa mi reče, da je pravzaprav že zaprto in mi kaže, kje naj grem ven, jaz ga sprašujem, ali mi pusti narest še en krog po notranji strani, 12 kilometrov prašne poti ob ograji, ki loči puščavo znotraj parka od puščave zunaj parka. Bodeča žica je dobra za lovljenje vrečk, ki jih veter nosi po puščavi in jih je potem laže pobrati, ker smeti po parkih kar pridno pobirajo, medtem ko je celotna preostala dežela kot veliko smetišče.
V pol ure bom okoli, rečem, in res me spusti, v še en krog po pasteh prašne poti, kjer nikoli ne veš, kdaj se bo ugreznilo in s katero prestavo je treba prek kuclja, precej dober nadomestek ganjanja prek hribov, dopolnjeno s poskakovanjem iz sledi v sled pri izogibanju svitkov bodeče žice in suhih trnovih vej. Sonce leze dol in senca se daljša, v puščavski ravnini gre to daleč, predstavljam si, da sega do iraške meje, odločim se za obrat, nazaj proti hotelu, proti soncu, nazaj proti vetru, ki nosi pesek v žnablje.
Danes praznujemo, šli smo na kebab v obcestnem kraju, to pa ja ne bi smel biti problem, kolone tovornjakov se valijo skozi. Pa ni enostavno, z avtom delamo čapske kroge gor in dol in štejemo goste v lokalih. Spet bacek, tokrat v obliki kebaba na palčki, s pomočjo soseda se dogovorimo za količino in ceno, v izbrani gostilni od angleščine obvladajo samo helou, dobimo potem trikrat več hrane in plačamo tudi več, ampak je dobro, samo hrupa s ceste nismo vajeni. Še danes zjutraj smo se zbudili v popolni tišini Wadi Ruma, zdaj pa tole.
Wadi rum
V znameniti puščavi je bilo carsko. Brez elektrike, brez hladilnika, brez generatorja, brez rjuh na posteljah. Back to basics. Zvečer lovimo puščavske ježke in jih posipavamo s peskom, da se odprejo in pokazejo rilček. Lisice ne pričakamo, premalo vztrajni smo, spat bi šli, zvezdni obok na dosegu roke gor ali dol, danes smo osvojili kamnit obok, ni bila šala splezat gor, eni so imeli tudi čelade, prijet se je bilo treba z rokami in stopit na kakšno previsno poličko. Izkazali smo se vsi, še posebej vodnik, ki sploh ni izgubil živcev ob neprestanem komentiranju Tukaj gor ne gremo, nisem nora. Pa smo vseeno prišli gor in naredili fotko za spomin.
Samozavest raste z izkušnjami.
You must be logged in to post a comment.