Select Page

16.-18. november 2018 — Fotolog

Prekarno delo ima tudi dobre strani. Recimo obrtniški petek. Dan, s katerim podaljšaš vikend v mini počitnice. Ne gre vsak teden, a ravno danes ima firma, pri kateri sem si prost dan vzel, strateško konferenco. Zaradi nekega razloga pri tem ne sodeluje noben dizajner, kar jemljem kot malo razočaranje, a se po drugi strani brez slabe vesti prepričam, da me danes nobeden ne bo prav hudo pogrešal. V petek navsezgodaj se odpeljem v Bohinjski raj.

20181116-Čez Suho-_DSF5955.jpg

Petek

Bohinjska Bistrica — Črna prst — Rodica — Vogel — Zadnji Vogel
21,5 km, 2700 vm, 8h 30’

Dolga topla jesen se je končala, termometri gredo v minus, zato nase navlečem volnen pulover, flis, windstoper. A že kmalu po štartu, na vrhu enke na Kobli, sem v sami majici. Potem se na Črni prsti oblečem nazaj, ker prek zmrznjenega roba z Gorenjske na toplo Primorsko piha mrzel severovzhodnik. Razlike je po občutku vsaj petnajst stopinj. Na moji poti po grebenu se neprestano slačim in oblačim. Pa še sonce se zaradi podečih oblakov ves čas vklaplja in izklaplja.

20181116-Črna prst-_DSF5960.jpg

Na južno stran so krasni razgledi. V protisvetlobi silhuete grebenov sestavljajo gradacijo sivin vse do obzorja, kjer se blešči morje. Lani poleti je bila tu prava transverzala, danes pa sem na poti sam. Ne morem računat na Janin burek na vrhu Rodice. V malhi imam korenčkov kruh, zaseko, trdo kuhana jajca, čokolado, datlje, fige. Malo sem pretiraval. S to zalogo bi lahko bi počakal na pomlad.

20181116-Lepa Suha-_DSF6073.jpg

Blizu Rodice najdem zavetje pred vetrom. Usedem se v travo, vzamem v roke beležnico in pero. Pokličem očeta, danes ima rojstni dan. Oseminosemdeset let, pa še vedno vsak dan naredi nekaj kilometrov sprehoda v naglem koraku. V planine pa ne hodi. Materi je na smrtni postelji obljubil, da sinov ne bo vodil v planine. Tega mu je še sedaj žal. Zaobljube pa se je držal, čeprav vem, da ne verjame, da ga mati gleda iz nebes. Če si veren na pravi način, resnico nosiš v sebi.

20181116-Črna prst-_DSF5980.jpg

Tokrat sem vzel planine resno. Na uri imam sled, za rezervo imam garmino. Redno gledam na planinsko karto in berem oznake na smerokaznih puščicah. Ugotovim, da imam še nekaj časa do sončnega zahoda in se dvignem na Šijo, potem še na Vogel. Na vrhu svinjsko piha, zdi se, da je ob zadnjih sončnih žarkih dneva še pojačalo. Dober občutek! Čutim, da živim. Na levi toplo ožarjena primorska jesen, na levi gorenjska bela zima v hladni senci. Triglav visoko drži svoje glave in lovi zadnje žarke nad obzorjem.

20181116-Suha Rodica-_DSF6026.jpg

Tik pred mrakom fantje preverijo, kje sem. Deset, petnajst minut, le še spust do koče na planino Zadnji Vogel. Čez eno uro smo zbrani vsi. Eni so prišli z zgornje postaje gondole, drugi po Žagarju, jaz po bližnjici prek Vogla. V koči je že toplo, na mizi hladna predjed, hobotnica v solati. Nato topla predjed, morski sadeži v buzari na belo. Čez čas si naložim še dva krožnika jote. Očitno danes večerje ne bo (interni štos).

Komaj dočakam deseto uro, da lahko grem spat.

Vogel

Sobota

Zadnji Vogel — Tolminski Kuk — Migovec — Planina Razor — Zadnji Vogel
26 km, 2450 vm, 8h 30’

Vstanem z zoro in zakurim kar na včerajšnji žerjavici, saj so fantje šli pozno spat. Meni je bil večer preglasen. Tulili so en prek drugega, gledali drug drugemu v kozarec, šinfali hrano, se pričkali pri kartah. Na to nisem računal, navadno sem na to vsakoletno srečanje prišel v kočo šele v soboto, ko je adrenalin že popustil. Zdaj zjutraj so precej umirjeni in brezvoljni, neodločno se vlečejo med kuhinjo in vecejem. Ni imelo smisla, da sem jih čakal za pohod. Pojem jajca na zaseki, si umijem zobe v kopalnici s pogledom na Triglav in grem.

20181117-Planina Kal-_DSF6178.jpg

Na vrhu Žagarjevega grabna občudujem visoke smerokaze, postavljene na hribčkih sredi dolin. Vogel je (bil) znan po šest in več metrskih snežnih odejah. Enkrat bi rad to videl in doživel turno smučarski sprehod prek planinske pokrajine. Tudi danes veter po nebu podi oblake. Ves čas se slačim in oblačim. Ko splezam prek Škrbine na sončno stran grebena, je bolje. Zadnje meglice se umaknejo s Kuka in me povabijo gor na razgled.

20181117-Globoko-_DSF6359.jpg

Na vrhu malica: suho sadje in oreški v ploščicah, čokolada, voda. Brane me včeraj za mizo vpraša, ali se držim kakšne diete. Vsi za mizo utihnejo in se zazrejo vame. Dva športna mladinca, ki lahko pojesta vse, kar vidita, in ostali, manj športni, ki tudi vseeno pojejo vse, kar vidijo. V eni roki držijo žlico, v drugi kajlo kruha. Akhm, niti ne. Kaj pa naj rečem? Itak me ni vprašal zato, ker bi rad spremenil svoje prehranjevalne navade. Eni malo več tečemo, drugi malo več jedo. Vsak na svoj način rešuje svoje čustvene težave.

20181117-Tolminski Kuk-_DSF6251.jpg

Pri spustu iščem bližnjico prek Migovca. Še dobro, da je ne najdem. Z južne strani je hrib strmo skalnat kot kak kamnolom. Od Kala do Razorja tečem po krasni prečki skozi gozd. Molatjera, prekrita s suhim jesenskim listjem. Avstrijci in Italijani so po prvi vojni za seboj pustili mrežo udobnih poti prek planin. Morda so se tudi zaradi tega v drugi vojni potem tako zelo kurčili, da je to ozemlje njihovo.

20181117-Nos-_DSF6268.jpg

Pot bi bila krajša, če bi šel po grebenu. Ampak puščica, ki kaže na Vrh nad Škrbino je označena s klicajem v trikotniku in zdaj že vem, kaj to pomeni: strme skale in zračne kline. Ne sam, ne na koncu dneva, ne v takem vetru. Z Razorja grem gor levo na Globoko mimo bunkerja in ko pogledam prek roba na severno stran, me zmrazi. Ne samo, da tu zgoraj še vedno strupeno mrzlo piha, spomnim se, da sem pozabil očala na pol hriba. Ocenim, da je še dovolj sonca in jih grem iskat. Za nagrado se ob naslednjem naskoku na vrh oblaki obarvajo na prav posebej slikovit način.

20181117-Globoko-_DSF6342.jpg

Stanje v koči je danes bolj umirjeno, vsi smo bili zunaj na mrazu in vetru. Najprej se potolažim z joto, pozno zvečer priletijo na mizo še račke z rdečim zeljem in mlinci in solato. Pa jabolčni štrudl in dobro vino. Popolno. Ampak prepozno. S polnim trebuhom v preveč topli sobi ne morem zaspati, zato se sredi noči vrnem v jedilnico in celo noč čuvam ogenj. Maščevanje račk. Zanimivo. Tudi na Krasu sem prvo noč spal odlično, drugo pa komaj kaj.

20181117-Nad Razorjem-_DSF6289.jpg

Nedelja

Zadnji Vogel — Komna — Črno jezero — Planina Viševnik — Vogar — Bohinjska Bistrica
33 km, 1550 vm, 8h

Danes smo vsi zgodnji. Pojem še zadnji krožnik jote in pomaham krmežljavim fantom v pozdrav. Pod utrujenimi nogami škrta zmrznjeno listje. Čez eno uro sem že na Konjskem sedlu. Danes megle delajo pokrajino nefotogenično, zato se manj ustavljam. S seboj nosim velikega fujija, ki gre v komaj dosegljivi stranski žep, zato dajem nahrbtnik ves čas gor in dol. Tega sem se najbolj bal, ampak … eh, dolga zgodba. Drugače je nahrbtnik super. Ravno zdaj pa en ravno tak, ampak precej bolj zdelan, pride po poti nasproti.

20181118-Štart!-_DSF6382.jpg

Anže (iz Amfibije) gre tudi okoli jezera, ampak v nasprotno smer kot jaz. Ker nima avta, se zmeniva za prevoz: dobiva se v Bistrici. Na voljo imava približno sedem ur svetlobe in približno petindvajset kilometrov. Štart … Zdaj! Kdo bo prej! V treh dneh do sem srečam več kozorogov kot ljudi, pot s Komne proti Črnem jezeru pa je bolj obljudena. Na Planini Viševnik ujamem oskrbniški par, na Pršivcu celo skupino veselih študentov.

20181118-Planina Viševnik-_DSF6442.jpg

Trenutek, ko sonce posveti skozi sivo nebo, izkoristimo za planinski selfi. Potem, ko se spuščam po strmini skozi razdrt gozd, razumem njihovo razpoloženje po osvojenem vrhu. Vsevprek ležijo debla. Nižje dol po lepi prečki do Vogarja. Nato mali šok, ko po treh dneh zagledam civilizacijo, avto, parkiran pod grdo pločevinasto streho. Eh! Konec planinske lesne romantike. Moj krog okoli Bohinjskega jezera gre h koncu.

20181118-Pršivski kras-_DSF6458.jpg

Čisto po malem razmišljam o tem, da bi pri Jezeru štopal in se odpeljal v Bistrico. Takrat pokliče Anže z Orožnove koče in napove, da bo v eni uri pri Danici. Zagrabi me tekmovalna strast in poženem se po kolesarski poti ob Savi navzdol. Najbolj dolgočasni kilometri, trening za glavo. Še šprint prek kempa in … Zmaga! Anže pride petnajst minut kasneje in ker je poraženec, mu pustim plačat čaj.

20181118-Bohinjsko jezero-_DSF6502.jpg

Bife se polni in najbrž se bo čez čas ogrel, ampak midva sva malo mokra in opremljena za tek. Nimava toplih bund za posedanje v nezakurjenih bohinjskih lokalih. Spakirava se v avto in se pobereva domov. Nazaj v civilizacijo, v delovni teden.

Prekarno delo ima tudi slabo stran.

20181118-Galeba-_DSF6507.jpg

Več fotografij …

%d bloggers like this: