Potovanja

Nukus, Uzbekistan / 1.

Nedelja, 22. april 2012

Tashkent

Prijazen in razposajen šofer nas z letališča pripelje pred hotel. Preda nam na črno izmenjan denar. Dobimo dvakrat več kot na uradni menjavi. Dve cigli bankovcev. Naokoli hodimo s plastičnimi najlon vrečkami in v restavracijah štejemo.
Hotelske sobe, obložene s tapisomom, koci in zavesami, smrdijo na cigaretni dim. Za spanje je dovolj rjuha. Hotel ima atrij, nad njim svetijo zvezde. Prijetna noč pri 22 ºC. Slišim klepetanje domačinov na hodniku, potem zaspim.

Ponedeljek, 23. april

Nukus

S povsem polnim A–320 pristanemo na zahodnem robu države, na robu mesta Nukus v pokrajini Karakalpakstan. Ortogonalni tloris. Široke avenije s podhranjenimi dreveščki, visokimi belo pobarvanimi cestnimi robniki in globokimi jarki pod njimi. Avtomobilov je malo, ljudi prav tako. Hiše so neizrazite, še trgovine in restavracije imajo komaj opazne oznake. Center mesta predstavlja os: muzej, kip, dva stanovanjska bloka in parlament. Kockasta gradnja, prekrita s pločevinasto položno streho. Fasade sive, cementne, redko pobarvane. Lepše hiše okrašene z barvnimi polji, nekatere celo z ornamenti. Manjše hiše imajo zidane dimnike, večji bloki vidne kovinske cevi ob fasadi. V ožjem centru mesta so pločniki tlakovani z nevarno štrlečimi tlakovci, le malo izven njega pa se hodi po steptanem prahu.

Hotel

Hotelski portal je oblikovan okorno, a po pravilih osne simetrije. Vrat jim ni uspelo postavit na sredo in zato nad njimi stoji oznaka ВХОД. Z žensko na recepciji se nikakor ne moremo sporazumeti. Govori nam uzbeško, mi njej slovensko, angleško, srbohvaško. Ne razumemo se, a ona tega ne razume. Šefica naše popotne skupine noče prevzet sobe, ker so grozne. Čakamo pred hotelom in živčno gledamo na uro, ker je muzej, zaradi katerega smo tu, odprt le do enih popoldne. Po glasnem pregovarjanju se predstavnik lokalne agencije vda in ponudi boljše sobe brez doplačila.

Izobrazba

Dežele, kot je Uzbekistan, demonstrirajo, kakšno moč ima znanje. Neizobraženi na roko okopavajo polja, vozijo avte za male denarje ali čakajo ob cesti, da jih kdo pobere za priložnostno delo. Znalci odpirajo hotele, vodijo turistične agencije, komunicirajo s svetom prek spleta. V vmesnem prostoru med zemljo in orodjem iz železne dobe spodaj ter virtualno računalniško tehnologijo zgoraj je komaj kaj priložnosti za ekonomijo.

Manager hotela, v katerem bolj proti koncu potovanja prespimo, je Italijan iz Napolija. Dela za domače lastnike in svojo vlogo jemlje kot začasno avanturo, medtem ko potuje naokoli z nahrbtnikom. Razlaga o težavah z lokalnimi delavci. Preprosto so — preprosti, neizobraženi. Vse mu je postalo jasno, ko je pogledal v šolske knjige. Šolski sistem ni namenjen prosvetljevanju ljudstva. Otroci hodijo v šolo šestkrat na teden, vendar je šolsko leto kratko. Tri mesece počitnic poleti, plus obiranje bombaža jeseni, dokelr ni obran.

Savitsky Karakalpakstan Art Museum

Tečemo v muzej. Ni poceni. Za fotografiranje zahtevajo še dvakrat toliko in se mu odpovem. Muzej je na pol skladišče raznovrstnih del raznovrstne kvalitete. V pritličju so na ogled idejni načrti postavitve novih dveh kril muzeja, ki bi rešilo prostorsko stisko. V galeriji etno nadstropje in sodobni avtorji. Postavitev v slogu zapolnitve stene do zadnjega prostora. Kipi iz antike (originali?), grafike, olja. Marsikatero od del mi je izjemno všeč.
Igor Savitsky je bil car. Slikar, navdušen zbiratelj in arheolog. Ko so Sovjeti začeli revolucijo, je v Nukus — na takratni konec sveta — umaknil velikansko zbirko ruskih modernistov in jo na ta način rešil pred izginotjem.

Muinak, Aralsko jezero

Šofer se prijemlje za glavo. Plačujemo ga s pavšalom na dan, zato mu dolge vožnje ne dišijo. Ko se vendarle odpravimo, tudi nas navdušenje mine. Cesta je le občasno asfaltirana v daljših odsekih, preostalo prevladujejo udarne luknje, kot da vozimo po razdrtem gradbišču. Ni in ni konca mučne vožnje do mesta Mujnak, nekoč glavnega pristanišča in ribiškega mesta na južni obali. Aralsko jezero izginja in obala je sedaj oddaljena na stotine kilometrov proti severu. Petdeset let po izgradnji namakalnega sistema iz Amur Darje priteče še komaj kaj vode. Ostaja ekološka in socialna katastrofa. In nekaj fotogeničnih okostnjakov ribiških ladij.

V eno smer smo se vozili tri ure in pol, nazaj, še dlje. Veliko časa za premišljevanje o ravnokar videni ekološki katastrofi planetarnih razsežnosti.

Torek, 24. april 2012

Pokopališče

Ravnina je do tam, kamor seže pogled, le na robu Nukusa dve vzpetini, nekaj deset metrov visoki, posuti z grobovi. Je bila najprej vzpetina ali je ta nastala z dolgotrajnim pokopavanjem? Neobičajni grobovi za naše dojemanje zadnjega počivališča. Gomila prašne zemlje z vdolbino na sredi, prekrita s streho iz lesenih palic in zastrta s slamo. Preko vdolbine odložena nosila. Obdano s kovinsko ograjo iz betonskega železja, na njej preprosta slika pokojnega, okrašena s plastičnimi rožami.

Trdnjave

Dolg zanimiv dan. Ogledamo si štiri trdnjave: Čilpik kala, Kuzup kala, Ajas kala, Toprak kala. Ostanki petdesetih utrdb v oazi nekoč z vodo preskrbljenega predela iz začetka prvega tisočletja našega štetja. Toprak kala je prav velikanska utrdba, tudi arheološko najbolje raziskana. Pod njo pripravljajo prizorišče za ljudski festival. V živo vidimo postavljanje jurte, slavnega stepskega nomadskega šotora. V eni taki večerjamo. Narezana zelenjava, riževi špageti in rižota z govedino. Za posladek debele rozine, karamelizirani mandlji in cukrasti bomboni. Za poplaknit vodka s špiritom.

Sprehod po puščavi. Zlato zahajajoče sonce, oranžen pesek in rumeni cvetovi pod temno modrim nebom. Na ravnini se vidi daleč. Med večerno rutino umivanja gledava bliskanje na obzorju. Ati, kaj je to? Ker je to bolj čudna država, sem se bal, da so rakete.