Izleti,  Planine

Montaž

Jof di Montasio, 22. avgust 2021

Če ne bi bilo politično nekorektno, bi rekel, da sem se šel v petek popoldne potolažit k Anžetu v Amfibijo kot kakšna baba. Videl sem se že bil na morju, čutil sem že sol na koži po skoku v večerno morje in kravljanju do boje z razgledom na Piransko kuliso, oranžkasto osvetljeno v soncu, izginjajočim v zahodni ferlauf kičastih barv.

Naslednji dan dopoldanski sprehod prek tržnice, odišavljene z baziliko, paradižnikom in kaprami z župnikovega vrta izpod cerkvenega zidovja. Ves preostali čas pa branje knjige na terasi — užitek, ki si ga čisto preredko privoščim. Po Mojčinem priporočilu sem se potopil v Čarovnikovega vajenca — kot bi ponovno bral Castanedovo Bitko za neznano.

V to vzneseno pričakovanje pa ves čas vrta en zoprn črviček dvoma. Tik preden vržem torbo v avto, za vsak slučaj, bolj reda radi, preverim, kako je z zasedenostjo postelje, na katero računam. Črviček je imel prav. V svoji vznesenosti sem ignoriral privlačnost trenutka (sredina avgusta) in prostora (vikend na morju) za preostale kandidate. Več sreče naslednji teden, pravočasna rezervacija pomaga.

Stojim tako v petek popoldan pred avtom s torbo odvečnih stvari na rami, cmokom razočaranja v grlu in z vakumom v koledarju splaniranega vikenda. Moja čustvena plat začuti nezadržno potrebo po tolažbi. Torbo vržem skozi vrata in se odpravim na konec ulice. V Amfibiji vedno najdem kaj, kar nujno potrebujem. In tako imam nekaj trenutkov kasneje na glavi čudovito rdečo alpinistično čelado.

Moja ignoranca je velličastna. Na grebenu, po katerem se približujemo vrhu, pogledam na uro. Dvatisoč sedemsto in nekaj?! Čakej, čakej malo, kje mi hodimo, pravzaprav? Montaž je druga najvišja gora Zahodnjih julijcev. Ime mi ni povsem neznano. Zaradi nenavadnosti sem si ga zapomnil iz časov, ko sem za Planinski vestnik risal zemljevide. Poigraval sem se z besedo: Le Montaž. Dobro se mi je slišalo, če sem jo predložil z določnim členom, s francosko zvenečim globokim l-jem in nedoločljivo mešanico a-ja in e-ja za njim. Nikoli pa te gore nisem geografsko lociral. Precej nenavadno spoznanje, da je to slovensko ime za italijansko goro.

Postavljen je ravno nasproti Kanina, na drugi strani prelaza Selle Nevee. Ni boljšega razgleda na smučišče vse gor do Prevale, prek katere stopiš na drugo stran in se spustiš v Bovec. Ob tem se čisto narahlo začnejo premetavati črvički v drobovju. Mar ni to pogled na začetek naslednje trase Iper traila? Tega nesramno vabljivega, strašljivega, brezkompromisnega, ubijalskeg traila, v vsaki izvedbi ošabno še malo težjega. Tokrat s štirimi etapami po petdeset kilometrov v 45 urah. Mater, Tommaso, kdo je tu nor?! Ti ali mi?

Rdeča čelada je želela na izlet. Soboto je še potrpežljivo prenašala pripet listek z navodili za uporabo, v nedeljo pa se je navsezgodaj obesila na nahrbtnik (na čisto drug nahrbtnik s povsem drugačno vsebino od petkovega, ki je še vedno užaljeno ždel odvržen v kot). V hudi nuji sem imel načrt it iskat manjkajoči žig na Ojstrico, ko je telefon zabrnel pod najboljšim možnim vabilom, ki sem ga lahko prejel. Klara se že klati po planinah in vabi v družbo.

Tista kraljica, ki je pet dni nazaj skočila prek ciljne črte po 1250 kilometrih Slovenske planinske poti od Maribora do morja in nazaj. Koliko kamenčkov si v teh štiriindvajsetih dneh stresla iz copat? Njeni vtisi prihajajo po delčkih, sproti, skozi ves dan. Same lepe zgodbe, ena sama ljubezen do planin. Klara se še ni vrnila. K nam v dolino hodi na izlete, še vedno pa živi v gorah.

Ko bi imel Franci na TripAdvisorju svojo stran, bi za današnji izlet prejel same petice. Dolg travnik nam prijazno ogreje noge. Prav zlagoma se sprehodimo po mehki poti do osončenega sedla. Da se izognemo navalu ljubiteljev nedeljskega lepega vremena, nad sedlom zavijemo levo na police. Takoj se pojavijo rogati radovedneži. Ni jih kaj dosti strah naše družbe, samozavestno stojijo na poličkah velikosti oprimka Janje Garnbret, zavedajo se svoje premoči v skalnatem svetu in le radovedno nagibajo glave.

Vsake toliko kakšen rogati vrag brcne kamen čez rob, da po nekaj odbojih prižvižga mimo naših glav kot izstrelek. Kot da preizkušajo našo čuječnost, kot da nam napovedujejo nadaljevanje poti, na kateri — vsej posuti s peskom — zbranost res ni odveč. Moja krasna nova rdeča čelada je v nevarnosti, da že prvi dan prejme bojne rane.

Odrasel sem v obdobju divjih meduličnih bojev odraščajočih najstnikov, med katerimi so po zraku leteli tudi razni projektili, na primer velike krogle z železniškega nasipa. Po tistem, ko sem eno takšno zaustavil z glavo, sem se jim naučil dokaj spretno umikati, zato me takole nagajanje porednih koz ni spravilo iz tira. Zagrizeno sem se lotil poplezavanja po skali, ki je z višino postajala vse bolj zanimiva. Tako sem se vživel, da me je vrh kar nekako presenetil. Kaj šele, ko je ura izmerila njegovo nadmorsko višino.

Šele prestop državne meje nas opomni na zapuščino Majzljevega Mobitela, ki je z mrežo oddajnikov pokril tudi slovenske planine. V Zahodnih Julijcih na Italijanski strani telefonskega signala preprosto ni. Srednji vek. Vendar ga pravzaprav ne potrebujem. Silhuete na jugovzhodnem obzorju za Klaro niso skrivnost. Vrhove pozna z vseh strani, našteje jih lahko z zaprtimi očmi, v zaporedju od leve proti desni ali obratno.

Se je temu spipalo ali kaj? Pogled na stopnice na vrvi, ki izginjajo za rob skale v globino navpično navzdol me prepriča, da se usedem in razmislim, ali me je takih prehodov še strah. Čakam opico, da poskoči in pripleše iz malih možganov in se začne usajati. Pa je ni od nikoder, nerodno ji je, da bi se ji tresle gate pred Bajčevimi puncami. Stopim tako do prvega klina Pipanove lojtre, globoko izdihnem in zaprem oči. Vse bo v redu.

Zadnji spust po melišču mi je olupil podplate od čevljev tako dokončno, da se ni bilo vredno truditi ostankov niti prestaviti v prtljažnik, kar v lokalni smetnjak sem jih zalučal. Od takrat dalje sem se meliščanju izogibal, češ da si čevlje kupujem iz lastnega žepa. K vragu! Zapodim se skupaj z ostalimi po mehkem melišču drobnega kamenja, skoraj je mehak kot ravno prav odjužen sneg. Na dnu tekmujemo, kdo iz čevljev strese več melišča, ki ga je nabral med potjo.

Pokrajina, v katero se vrnemo, se je po sedmih urah spremenila. Cesta se je spremenila v pisano verižico barvaste pločevine parkiranih avtomobilov. Travnik so naselile debele krave z obilnimi vimeni. Obupano otepajo z drekastim repom levo in desno po vampu, preganjajo tečne muhe, a te jim predrzno lezejo po gobcu in silijo v oči in ušesa. Pogled skozi okno dolge stavbe, iz katerega veje smrad, razkrije zavozlano kovinsko ogrodje tekočega traku, skozi katerega potujejo krave, da se rešijo bremena polnega vimena.

Prijetna utrujenost me upočasni in potegne v razmišljanje o vesolju, smislu življenja in vsem na splošno. Primerjam življenja parkljarskih (tudi sodoprsti kopitarji ali Artiodactyla) sorodnic: divjo svobodo gorskih koz in udobno suženjstvo udomačenih krav. Trdo nepredvidljivo življenje v skalah pod svobodnim nebom, le streljaj više od ograjenega, a brezskrbnega prežvekovanja med prestavljanjem z dišeče zelene trave v senco in nazaj. Seveda sem se domišljavo poistovetil s kozli. Za trenutek.

Gorenjska nikoli ni prav izstopala na mojem kulinaričnem zemljevidu. V študentskih časih so veliki pladnji pohanih pišk in restanega krompirja še nekako pritegnile slino v usta, kasneje pa sem se odločil, da naslavljanje človekovega prehrambenega gona z velikimi porcijami namerno ignoriram, pa če se kuhar še tako trudi z okraševanjem krožnika z vejico peteršilja in rezinami limone. Krivično je, da to površno oceno potegnem kar tako tudi čez ponudbo Kranjske gore, a preredko sem tu, da bi si dokazal drugače.

Ima pa Kranjska gora sladoledni hit: ‘Sam si ga nabaš’ točeni sladoled. Poslovna ideja je silno genijalna: lokal zmore ena sama punca, ki ti v zameno za denar ponudi lonček. To ni posebno vznemirljivo. Suspenz celotni izkušnji daje čakanje v vrsti, štetje duš v zaprtem prostoru in opazovanje in ocenjevanje tehnik točenja sladke pregrehe v posodo tistih pred tabo. Kajti lonček zgornje stranice nima, umetelno zavita sladka pregreha lahko gre v stolp, omejitev je le nebo.

In? vpraša Franci. Zagledam se v debelo gomazečo kapljo belkaste smetane, ki je prestopila rob lončka in se namenila prek mojih prstov. Izkoristim priložnost za zavlačevanje in iztegnem jezik, da jo ujamem.

Se je že odločil!, se zmagoslavno zasmeji Klara.