Moj prvi tempeh

Three lakes trail, 14. april 2019 — 42 km, 1700 vm , 6 h 15’ — Fotolog …

20190413--P1050822.jpg

Sobota

FB poročila, ki jih objavlja Maja s pohodov po hribih na Italijanski strani me rajcajo že nekaj časa. Samotne poti po slikovitih hribih, zapuščena naselja, razvaline v mračnih mahovnatih gozdovih. Izgleda kot potovanje po filmski sceni Gospodarja prstanov. Edino … daleč mi je. Dolge vožnje z avtomobilom so mi odveč. Za dolgo sedenje v avtu mora biti res dober razlog. Recimo vsaj kakšna simpatična vaška prireditev.

Za prevoz sem iskal partnerja, pa nobeden od Slovencev ni imel prostora zame. Izgovarjali so se na poln avto zaradi družinskih izletov ali pasjih kosmatincev. O ljubezni do psov imam svoje mnenje, a ko sem videl, koliko prtljage sem pripravil za sabo, se je izkazalo, da je kar v redu, da sem v avtu sam. Vreče solat, termoske tople hrane, hladilne torbe, stekleničke z olji, posodice z namočenimi oreščki in semeni, … Tri gajbice hrane za en dan in pol. Požeruh.

20190413--P1050801.jpg

Najbolj sem vesel samote med tem, ko jem. Pri obračanju volana v krožiščih kakšna vilica ne zadane ust, pa hrana odleti nekam drugam. Nekaj časa opazujem tisto hrano na armaturki in ocenjujem, koliko špargljev je med rižem. Naj jo frcnem skozi okno ali pa se vseeno splača poskusiti še enkrat in jo spraviti s prstom v usta. Trdno se odločim, da avto od znotraj potrebuje nekaj čiščenja.

Padska nižina je bila sončna in topla, ko zavijem med hribe, pa je vzdušje temačno, vlažno in hladno. Garmina me pripelje pred hišo z velikim dvoriščem, na katerega je priklopljeno veliko stanovanj v dveh nadstropjih. Najdem Camillo, mlado bitje, ki s fantom oddaja eno nadstropje svojega najetega stanovanja. Preprosto. Dovolj za prenočitev. Dobim veliko in debelo odejo in velik kalorifer, ki se vrti celo noč. Sori, mladina! Vem, da šparate pri stroških kolikor se da, a moje kosti imajo rade toploto.

20190414--P1050879.jpg

Razlog, da sem prišel zgodaj, je sobotni ogrevalni izlet. Na računalniku je izgledalo v redu: nekaj manj kot 20 kilometrov okoli hriba za hišo. Na terenu pa se zakomplicira. Preveč na slepo sem verjel črtam na zemljevidu. Poti, ki sem jih izbral, niso dobro označene in pogosto se znajdem na živalski stezi, ki izgine med gostim vejevjem. Spomnim se teorije o iskanju znanih vzorcev, s čimer se ljudje v stiski tolažimo in jih najdemo tudi tam, kjer jih ni. Ko pogledam z grebena v prepad, se odločim, da je za danes dovolj avanture. Bolje, da se vrnem po isti poti, dokler je še svetlo.

Večerja ob sedmih, spanje ob desetih … Kaj bom počel tri ure brez računalnika in brez interneta?! Ni težav za umetnika v zapravljanju časa. Priprava hrane, dolgo žvečenje, pospravljanje kuhinje (navada, ki se razvija v kompulzivno motnjo). Prestavljanje stvari med torbami. Luksuz obilice časa. Med pisanjem dnevnika se mi zapirajo očke. Današnji izlet po gozdu me je kar zdelal. Ob 21:57 grem lulat in ob 22:00 ugasnem luč.

20190413--P1050841.jpg

Nedelja

Namen sendvič treninga prek vikenda je, da v drugi dan štartaš utrujen od prejšnjega dne. Namesto počitka, ki si ga telo želi, se prisiliš v še en dan fizičnega napora. Ne uničuješ telesa s predolgimi teki, se pa pripravljaš na stanje utrujenosti, ko začnejo odpovedovati mišice, volja, čustva. Ko vstopiš v cono onkraj. Danes ni tako hudo, mi gre pa kar dobro. Zjutraj sem koma. Zombie time!

Točno ob sedmih je nepreklicen konec regeneracije od delovnega tedna tudi za prebivalce Tramonti di Mezzo — cerkveni zvon neusmiljeno pokliče k maši.

20190414--P1050907.jpg

Že v prvem klancu mi je žal, da nisem vzel palic. Če ne drugega, so fajn zaradi rok, ki z njimi več migajo in ne drevenijo brezdelno ob telesu. Nataknem si rokavice in krčevito stiskam pesti, da poženem kri tudi po žilah rok. Izbira oblačil je sicer v redu. Volna je ravno prav za pretežno hladen vlažen dan brez vetra. Kdaj pa kdaj me prehiti kak nesrečnež v preprostih športni majici. Nekateri se usmradijo že v prvih petih kilometrih.

Pot je slikovita — potujemo skozi divji gozd. Podrta drevesa, vse je živo zeleno od debelih preprog mahu. Obidemo na desetine kamnitih hiš sredi gozda. Podrtih in zaraslih z drevesi. Včasih, dokler so bili na teh planinah še pašniki, so bile to štale za živino in prenočišče za pastirje. Stavoli se jim reče. Po vojni je bila priložnost boljšega zaslužka v Padski nižini preveč vabljiva. Ljudje in živali so se odselili in pašnike je prerasla bukovina. Vse to in še kaj o ponosnih Furlanih mi razlaga Maja, kadar jo dohitim. Vse ve, saj je zaljubljena v ta konec Furlanskih alp. Morda se celo preseli sem.

20190414--P1050941.jpg

Tudi moja mlada gostitelja sta se priselila sem le nekaj mesecev nazaj. Nisva žurerja, raje uživava mir narave, ki je tu res neokrnjen. Ona študira, on se vozi v trideset kilometrov oddaljen kraj. Najemnina za stanovanje je nizka, priložnosti za izlete v naravo pa že na koncu vasi. Paziti je treba le, mi pravi Giovanni, da te lokalna družba ne zvabi v popivanje. Večer prej sta bila v gostilni priči lokalnemu predvolilnemu srečanju županskega kandidata, izdatno podprtega s pijačo. Revščina, narodni ponos in alkohol so pogosto skupaj v paketu.

Tema današnjega teka okoli Col della Luna je obisk treh jezer: Lago di Tramonti, Lago di Cà Selva, Lago di Cà Zul. Izvedli so ga prvič, Tommaso ocenjuje, da datum ni primeren, saj sta ravno ta vikend tudi dva zelo popularna maratona v Istri, slovenski in hrvaški. Kljub temu se nas je na štartu pojavilo tristopetdeset. Upravičeno. Trasa je lepa, razgledi čudoviti. Teren je kraško-alpski, kakršnega že dobro poznam. Le s to razliko, da so poti tu veliko bolj mehke, manj shojene in prekrite z zemljo.

20190414--P1050976.jpg

Pred mostom iz žepa vlečem fotoaparat, ko mi na ploščadi spodrsne in zložim se na levi bok. Fotoaparat v loku odleti iz roke. Desni bok sem pobrusil že nekaj dni nazaj, ko sem precej konkretno zletel s kolesa. Nova buška na drugi strani me bo naredila spet simetričnega, se bom pa v postelji zdaj še težje namestil brez bolečih premikov.

Kljub napovedi se nas vreme usmili, le tu in tam čisto malo mezi iz megle med vrhovi. Najbolj dežuje v dveh dolgih tunelih. Voda se zliva s stropa, po tleh so gromozanske luže, vsake toliko me zalije slap vode iz stene s strani. Učinka črne luknje tu ni, ker se ves čas vidi svetla točka izhoda, ki me vleče k sebi. Te tri kilometre pretečem v najvišji prestavi.

20190414--P1060016.jpg

Zadnje kilometre pretečemo po dolini. Lepa prečka za hiter tempo. Jaz se raje prepustim krizi petintridesetega kilometra. Spustim tempo in povečam število postankov. Iskanje motivov, lulanje, malica. Odvijem sendvič z lešnikovo kremo in ga pomočim v avokadov namaz z limeto. Nič mi ni hudo, ko me prehitevajo. Predzadnji ali pred-predzadnji — je kaj razlike? Tokrat mi je ajdov kruh res dobro uspel. Odličen je. Mimogrede dobim idejo, kakšno potico bom spekel naslednji teden za veliko noč.

Napovedovalca v cilju slišim že na konec doline. Neverjeteno, koliko entuziazma vloži v vzpodbujanje tudi za nas na koncu, ko se cilj skoraj že pospravlja. Na ciljni črti mi okoli vratu obesijo medaljo, leseno, porisano na roko. Entuziazem organizatorjev prve izvedbe. Complimenti! Dobra proga, prisrčna organizacija. Pet slovencev in belgijec prireditev iz prve naredimo za mednarodno. Vredno se je bilo pripeljat iz Ljubljane. Števec na moji uri se ustavi na 42 kilometrov in pol, kar je nekaj sto metrov več od maratonske dolžine, torej rezultat vpišem pod ultro.

20190414--P1060092.jpg

Čredni nagon me v kantini postavi v vrsto za hrano. Ne razumem, da nobeden ne ponori, na pult vsake pet minut prinesejo bledo pico ali razkuhane makarone. Kaj pa je narobe s teboj, fant? A samo zato, ker je zastonj? Stopim iz vrste in se grem v sobo stuširat in poslovit. Nato zavijem na piknik prostor. Kljub nedelji, ki je popoldne postala celo sončna, sem povsem sam, okoli mene le ptičje petje in šumenje reke Medune. Klop si pogrnem z deko, na mizo postavim gorilnik in na široko odprem vrata avtomobila, da slišim čebljanje kontaktne oddaje. Vedno mi gre na živce, zdaj pa mi nekako paše, poudarji avtohtono italijansko vzdušje.

Pogrejem bučno juho in jo pokapljam z bučnim oljem. Radič okrasim z narezanimi redkvicami. Na hitro popečem tempeh. Izgleda slastno. Teden dni nazaj še vedel nisem, kaj to sploh je. Ni ga prav enostavno dobiti, saj ima kratek rok trajanja. Indonezijci so mu dali ime, vegani mu pojejo slavo zaradi hranilnosti. Sliši se kot prava hrana za po maratonu. Slavnostno pogledam pod vrhove Furlanskih alp, s katerih sonce preganja aprilske meglice. Težko bi si zamislil boljše okolje za novo kulinarično izkušnjo. (Kdo je zdaj foodie, soseda?! 🙂 )

Mandi, Furlanija! Še pridem.

 

Več fotografij …

20190414--P1060076.jpg

3 komentarji Dodaj komentar

  1. Ervin Lemark pravi:

    Lepo doživeto, bravo!

    Kje je pa fotka zadnjega kosila in tempeha? 🙂

  2. Boštjan Bernik pravi:

    Tadej, pa ja ne dvomiš v to, da gremo drugio leto na Iper? Poglej te svoje lepe izlete, pa take stvari so ti pisane na kožo! Čudovit zapis, spet, super fotke, ponovno… Uživam ob tvojem blogu.
    JA, tudi jaz bi rad videl, kako zgleda tempeh. 😛

  3. Pavle Gale pravi:

    Berem… vem, da povsod kjer si bil ti mene ne bo. Na žalost. Uživaš uživaj in piši še naprej.

Dodaj odgovor za Pavle Gale Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja