Latvijska 2D ultra

Cesis Eco Trail, 3. avgust 2019 — 80 km, 1500 vm, 10 h 45′

Pod Alpami živiš?! se Martinču zasvetijo oci. Edino, kar ga moti v Latviji, pravi, je ta neskončna ravnica do obzorja. Rad bi treniral za resne traile, pa preprosto ni priložnosti. V celem koledarskem letu sta v Latviji le dva teka z Itra točkami. O kakšnem Mont Blancu ne sanja, točke zbira le zato, da se z njimi hvali prijateljem. Opazujem to pesniško dušo, kako med tekom širi roke in boža visoke trave. Zaželim mu prizanesljive krče in ga spustim naprej.

Moj tempo na začetku je ogrevalni, kot vedno. Pogosto se ustavljam, da ujamem kak lep prizor ob sončnem vzhodu. Ravno toliko pazim, da ne ostanem sam povsem na repu. Čeprav me ni strah, da bi se izgubil — proga je odlično označena. Z lahkoto lovim svojo skupino. Pozna se tem ravninskim ljudem nenavajenost na breg. Ko se pot le malo nagne navzgor, začno globoko dihati in korak se jim ustavi.

Za rokav me pocuka fant in se predstavi kot Olle, organizator teka pri Talinu čez štirinajst dni. Spoznala sva se prek mejla. Koliko časa misliš, da bo trajala ta heavy metal trail zabava? Nima pojma, cel vikend gotovo, za vsak slučaj je vzel dopust še v ponedeljek. Že na prvi izvedbi bodo nastopili vsi aktualni rekorderji dolžinskega teka v Estoniji: na 8, na 12, na 24, na 48 ur. Če jim bo glasba všeč, se bodo dajali do nezavesti, dobesedno.

Mimo pride Martinč. Predstavim ju. Se vidva razumeta med seboj? Nikakor. Latvijci in Litovci malo, Estonci so iz povsem druge zgodbe. V šoli se učijo angleščine in ruščine, sosedskih jezikov pa ne. Vsi baltski jeziki so tako zelo posebni, da je učenje drugih jezikov težko. Kaj pa, če so jezikovne meje v tej nižavi ustvarili ravno zaradi odsotnosti naravnih meja?

Že v prvi uri nas pot zapelje v potok. Ne enkrat, neštetokrat, po dolgem in počez. Najbrž je to dobra ideja za poletni tek, a ne v letošnjem avgustu, ko se dnevi začnejo s temperaturami pod desetimi stopinjami. Po vodi brodimo do gležnjev in do kolen in komaj uspem segreti nogavice po eni okljuki, že zajemam svežo vodo v naslednji. Vmes nas pot vodi strmo gor v gosto zaraščeno nabrežino, kjer mokro volno obogatim še z gozdnim humusom.

Pot je nekakšna kombinacija trailov prek Pohorja in medvedovih stopinj na Kočevskem. Gosto zaraščen gozd, podrta drevesa, močvirne mlake, blato. Do vratu visoke trave in rože in plevel. Če bi bil alergičen na ambrozijo, bi me pobralo. Čez polja te rumene nevšečnosti so nam pokosili le toliko, da se vidi sled, prebiti skozi rastline pa se je potrebno z rokami. Opazim zanimivost: vsak drugi tekač ima na nogah inovejtke. Očitno tu dobro vedo, kako se ti čevlji dobro počutijo v blatu, mokrih skalah in spolzkih koreninah.

Nasa pot ves čas vijuga levo desno in gori doli. Oberemo vsak grič in spustimo se v vsak jarek. Nekje moramo nabrati teh tisoč in pol višincev, ki dajejo teku Itra točke. Ravnih makadamskih delov je malo, večji del trase je mehka pot po gozdu, skaknje prek blata in plazenje med podrtim drevjem. Kasneje slisim pripombe, da je bilo malo priložnosti za hiter tek. Meni je ravno to všeč. Proti koncu dohitevam in prehitevam tekače sključenih ram in spačenih obrazov. Očitno je tale polovička res ultimativna preizkušnja za te ravninske kraje.

Nič kaj dosti ne kalkuliram in na poti do zadnje vmesne okrepnice mi zmanjka vode. Ura brez osvežilnega požirka se vleče in ker se mi je zgodilo prvič, iz tega v glavi naredim celo dramo. Od vsega hudega se mi že malo blede. Potem se končno pojavi, kot oaza sredi puščave, s prijaznimi angeli, ki me postrežejo kakor kralja. Sedim v naslanjaču in kimam: da, še en krožnik juhe, s kruhom, seveda. V meh samo vodo, hvala. Juha mi tekne zelo, že ves dan jem samo kruh, olive, slan paradiznik in kisle kumarice. Kar sedel bi in se basal, pa se od nekod zbudi tekmovalnost in me dvigne iz stola, češ, sedaj je priloznost, da narediš razliko z ostalimi tekači, ki so na postaji.

Še zadnji cikcaki prek podeželja Cesisa, pa zavoj v park in slikanje čedne neveste v svečani opravi. Latvija nima tako energičnih komentatorjev kot Italija in od vsega razumem le svoje ime, a na ciljni rampi vseeno poskusim skočiti v zrak za kamermana. Ne prav posrečeno, a kaj bi zdaj to. Nastavim vrat, da mi nanj obesijo spominsko medaljo za v zbirko trofej.

Dvojna porcija pesine juhe me potolazi, ležanje vznak pod zlatolistnim kostanjem še malo podaljša evforijo zaključenega teka. Ni bilo slabo. Če bi obstajala kategorija starcev nad petdeset, bi Amfibija spet stala na stopničkah. Daleč od tega, da bi bilo pomembno, je pa dober izgovor: za nagrado peljem celo družino na tortice v lokalno slaščičarno.