Bali, 2.8.2007Canon 400d, 28mm@f10
Ko menihi z najbližjimi opravijo zadnje molitve, se darila zložijo k umrlemu. Stolpi iz lesa in papirja zagorijo kot bakle, najstarejši sin pa poskrbi, da pogorijo do konca. Zberejo pepel, ga dajo v odprt zelen kokos, in ga odpeljejo na morje, kjer ga raztresejo. (Iz članka v najnovejšem Juniorju).
Mešani občutki ob objavi. Spet urednica ne izbere fotografije, ki je najbolj všeč meni. Tolažim se z izjavo velikega maga. ‘… The photographer, when he is actually taking the pictures for his story, should never give a thought to the ways in which it will be possible to lay out these pictures in most advantage. …’ (Iz intervjuja Henrija Cartier-Bressona v knjigi Magnum Stories)
Brez ugovorov torej. Če ti kot fotografu to ni všeč, imaš dve možnosti: objavljaš v revijah z boljšimi oblikovalci (enostavno, ne? 🙂 ali pa se lotiš oblikovanja sam.
sva bla pa dost istocasno v indoneziji, samo da sm se jst balija bolj izogibal, ker je prevec turisticen… je pa hindu svet neki cist svojega
Kje si se pa potikal?