Izleti

Kraški rob

[et_pb_section bb_built=”1″][et_pb_row][et_pb_column type=”4_4″][et_pb_text _builder_version=”3.0.95″ background_layout=”light”]

S1 Iper trail, Kraški rob, 10. december 2017  ⎯  55 km, 2400 vm, 10h 15′  ⎯  Fotolog

Več kot se dogaja, bolj sem crknjen. Ko sem crknjen, zapisi izgubijo duhovitost. Izbirm med tem, ali bom še eno uro pilil tekst ali bom uro več spal.

20171210-Podgorje-DSCF9253.jpg

Napovedali so mrzlo mrzlo jutro, zato se odločim, da se mi nikamor ne mudi. Vseeno odgrnem zavese, da me zbudi jutranje sonce. Skozi okno občudujem zasneženo pokrajino, naslonjen na topel radiator. Tole je v redu, lahko bi še nekaj časa takole. V škatli najdem kampeljc in si razčešem dolgo čupo. Še en mesec do frizerja. Zajtrkujem sam, na sosednjih mizah so nepospravljeni koški kruha. Škoda bi bilo, da se posušijo, slutim dolg dan.

Mika me razgled s Slavnika, pa ne grem gor, dovolj ga imam od včeraj. Na ravnini proti Prešnici srečujem lovce, sprehajajo pse in puške. Prijazno jih pozdravljam. Morda me bodo oni reševali, če kje obtičim. Ali Kozina ima enoto GRS? Sneg je še vedno suh in luže zmrznjene, v zraku pa čutim odjugo, danes lahko tečem brez rute pred usti. Kmalu se na jugu pojavi koprena, ki začne prehajati v oblake. Za popoldne je napovedan dež. Morda pa me ne ujame, če pohitim?

20171210-Nasirec-DSCF9330.jpg

Pokrajina na poti proti Kozini je še vedno romantično bela, zasnežene veje so povešene do tal in mi zapirajo pot. Na vse mogoče načine se plazim pod njimi, hodim okoli, preskakujem, na silo rinem skozi. Dokler končno ne obtičim, neštetokrat nataknjen na trne, ki se resno lotijo moje volnene majice. Nekaj časa iščem bližnji obhod, pa obupam. Vse smeri so neprehodne. Zdi se, da robidovje obožuje poseke pod daljnovodi. Na karti poiščem širšo pot, ki gre nekaj kilometrov naokoli.

Koče na Kokoški se spomnim še s kolesarskega Carso traila. Računal sem, da bom tu pojedel malico. Ampak ura je pol dve in koča je polna Italijanov, ki jim je kosilo tu gor današnji cilj. Grem naprej in najdem malico v Dragi. Njoke dobim takoj in dobri so res. A jih je samo sedem. Vsakega preščipnem vsaj dvakrat, da traja dlje. No ja, z manj polnim vampom mi je vsaj lažje teči. Med tem je začel padati z neba suh srež.

20171210-Nasirec-DSCF9324.jpg

Ko se spustim v dolino Glinščice, se suunto izklopi zaradi prazne baterije. Nočno polnjenje očitno ni bilo uspešno. Preklopim na ročnega garmina. Ves čas sem štel uro s sledjo le kot zasilno navigacijo. Zdaj pa ugotavljam, kako nerodna reč je ta oregon za tek s palicami. Iz žepa ven, obrisat kaplje, prižgat, pogledat, ugasnit, nazaj v žep. Kar naprej, tudi na vsakih nekaj minut.

Ob pamet me spravljajo kaplje. Zaslon na dotik v dežju ni dobra ideja. Poskušam ugotoviti, kje sem, pa zemljevid ves čas poskakuje. Temni se in vedno bolj dežuje. Ugibam, koliko poti še imam do avta. Zdi se, da pot nesmiselno zavija levo in desno ter gor in dol po terenu. Morda jo opravičujejo slikoviti razgledi. Ampak zdaj je noč. Z meglo. Vidim le dober meter pred seboj. Fotoaparat sem že zdavnaj pospravil v vrečko.

20171210-Dolina-DSCF9409.jpg

Abort! Abort! Abort the mission! zvoni alarm v glavi. Poišči bližnjico po magistrali pa basta. Res ne bi šel že domov? Bi, ampak, to mi ne bo okrepilo samozavesti. Ko pride dan, za katerega se pripravljam, ne bo nič lažje. Ne bo bližnjic. Ne bo mehke poti in bele noči. Samo dve možnosti. Vztrajanje do cilja ali odstop. Vsaka kapljica volje in samozavesti na tehtnici volje bo pomagala premakniti eno nogo pred drugo še enkrat.

In, ali mi kaj manjka? Kaj boli? Niti ne. Lačen? Zebe? Nič od tega. Strah? Za nekaj trenutkov, ko posvetim v tri kruleče divje prasce. Neprijetno? O, ja, to pa. Osem ur sem na poti, že tri ure moker od znotraj in zunaj. In ne vem, kdaj bo konec. Nimaš kaj, kar je, je. Ves čas se važiš, da je treba stopiti iz cone udobja. Uspelo ti je.

20171210-Dolina-DSCF9407.jpg

Odštekan je občutek, ker potujem po neki vzporedni mreži povezav. V kraje, ki jih poznam, vstopam na drugačen način. Vasi so opustele, v deževno nedeljo zvečer ni nikogar zunaj. Prečkam znane ceste, pa takoj spet poniknem v gozd. Stopinje v snegu mi nudijo nekakšen občutek varnosti. Če jim bom dovolj dolgo sledil, bom prišel do toplega človekovega ognjišča. Nisem še zašel s sveta.

Na planoti nad Črnim kalom je kamnita pot zasnežena in zalita z vodo, veter nosi dež od strani. Jugo je vsaj topel. Kaj pa, ko tu čez žge burja? Gozd je rešitev pred vetrom. A ne nudi razgleda, vse je isto, vse se ponavlja, pot se mi vleče. Kdaj bo že, kdaj bo že? Še rdeče luči, ki sveti na zapuščeni železniški progi, se razveselim. Ne izogibam se več lužam, že dolgo to nima več smisla.

20171210-Prebeneg-DSCF9410.jpg

Končno zagledam avto. Moj zvesti kinderjajček stoji sredi poplavljenega parkirišča. Vode je do gležnjev, vendar me to ne moti. Pod nadstreškom gostilne se preoblečem in stopim v gostilno z namenom, da dobim dvojen podaljšan espreso. Gostilničar igra briškulo z dvema kompanjonoma. Ste odtekel svoje? mirno vpraša. Nič ne komentira, da je medtem minilo deset ur in pol, da se z neba zliva dež in da močan veter lomi drevje.

Včeraj nočni Slavnik v snegu, danes ultra po dežju. Dve živalski preizkušnji. Pot onkraj v cono somraka in nazaj. Crknjen sem za umret a kljub temu zadovoljen. Kajti v nekaj sem siguren. Ni je stvari, ki bi me ustavila.

Sto milj v kosu? Izvedljivo.

 

[/et_pb_text][/et_pb_column][/et_pb_row][/et_pb_section]