Kiva, Uzbekistan / 2.

Sreda, 25. april 2012

Mirno jutro v jurta kampu. Vstanem uro pred ostalimi in na podiju pod nadstreškom barvam skicirko. Postrežejo nam krepak zajtrk: jajca, pečen krompir, marmelada, tri vrste (posušenega) kruha. Med zajtrkom vodička in šofer izgineta. Neobičajno za našo skupino, vendar nas ne grabi panika, temveč uživamo v mirni ekstra podarjeni uri v puščavi.

Cesta proti vzhodu je boljša kot do sedaj. Potujemo proti centru države. Le občasno naš Ulug beg nepričakovano zavre in previdno zapelje prek neoznačenega kraterja na cesti. Ob cesti se prikazujejo vedute: socialistični spomeniki, zvezde na vratih v tovarno, uniformirani uslužbenci, zapuščene tovarne, s črnim oljem zamazane cisterne v neskončno dolgih vlakovnih kompozicijah. Neskončno ravno pokrajino prepredajo daljnovodi. Betonski višji, leseni nižji. Ogledovanje spretnosti in domišljije upravljalcev električne infrastrukture je edina zabava na dolgi tresoči poti.

Kiva

Po dobrih dveh urah pridemo v Kivo, mesto muzej. Dva tisoč prebivalcev. Na ulicah izgleda, kot da je polovica od teh otrok. Vsepovsod nabijajo žogo. Po lužah, zapuščenih parkiriščih, na trgih pred čudovtimi zgradbami pod Unescovo zaščito. Že prvi večer v iskanju fotografskih motivov neštetokrat prekrižarim mesto. Toliko skladnega urbanizma v kosu še nisem doživel. Izjemno!

Četrtek, 26. april 2012

Kiva se prebuja. Ob zori okoli petih zjutraj so na ulicah starci, ki se mirno pogovarjajo med sprehodom. Več ljudi pride, ko sonce oblizne vrhove minaretov in je jutranje fotografske svetlobe konec.

Beton, opeke, železo, prah, blato. Naravni materiali. Plastike praktično ni. Pokrajina izgleda raztreščena, a ne nasmetena. Prek noči stojnice pospravijo. Zjutraj so ulice, trgi in parki prazni. Ulice v naseljih ves čas pometajo z dolgimi šibastimi metlami. Le ob glavni cesti na odročnih mestih so tu in tam tudi urbane smeti, ki padejo iz avta. Tam smeti pač ne pobirajo.

Sedim na lesenem podiju pred hotelom in se grejem na soncu. Opazujem jutranje priprave na dan. Otrok še ni, spat hodijo pozno. Vse se odvija mirno, zlagoma, s tihim pogovoru. Švistanje metel. Tu in tam koga opazim, kako na hitro počisti to ali ono stvar na ulici. Mlada punca se ustavi sredi poti, iztegne dlani proti soncu in jih nato nese k čelu.

Salam alejkum. Mešanica slovanov, mongolov in arabcev. Zaenkrat v deželi uradne vere ni. Le na hitro vidimo kratek obred na najsvetejšem kraju v mestu. Cerkve ne vidim nobene.

Iz Kive v Buharo

S kamelami so za pot od Kive do Buhar potrebovali 17 dni. Nam gre — kljub stanju na cestah — bistveno hitreje. Za dobrih petsto kilomerov potrebujemo devet ur. Polovica od te dolžine so ceste znosne, četrtina obupne, stopetdeset kilometrov je praktično gradbišče. Globoke luknje, težak transportni promet, gradbeni stroji. Vzporedno z nami kot v sanjah teče gladek betonski trak, ki je v enakomernih razmakih zasut s kupi peska, ki preprečujejo vožnjo po njem.

Puščava. Ravna kamnita puščava. Neskončna ravnina, do kamor seže pogled. Že sedaj aprila sonce greje pločevino. Naš kombi ne premore hlajenja, oken pa ne odpiramo, ker ves čas vozimo v oblaku prahu in nam že tako pesek škriplje med zobmi. Poskušam otopit čutila, izklopit možgane, vstopit v zen. Neusmiljene pospeške razdrtega sedeža pod menoj si predstavljam kot prijetno zibanje kameljih korakov skozi puščavo.