Glava ni žoga

Kadarkoli grem ven, s kolesom ali v tekaških copatih, se vsaj enkrat zvrnem. Lahko napišem ‘zvrnem’, ker se ti poleti proti tlom navadno zgodijo počasi in končajo na mehkem. Ožigi kopriv, trni robidovja, depilacija na suho, buške. Nič takega. Še najbolj skelijo zareze v egu, ko se zložim vpričo kake postavne tekačice.

Zapomnil sem si Matejevo izjavo o ščitnikih na kolesu, češ da jih ne nosi, ker mu dajejo lažen občutek varnosti in je zaradi tega preveč pogumen. Oni dan pa je napisal odo kolesarski čeladi, za katero pač ni dileme. Njegov zapis me je spomnil na padce, ko se nisem samo zvrnil, ampak sem po tleh zaružil kot motika.

Poljub Franje 2012

Nekaj sem motovilil, se zataknil ob gumo kolesa pred sabo in se pri polni hitrosti razlepil po tleh. Zlomil se je karbon na kolesu, skoraj se je utrgala klavirska kita v rami. Celo levo stran telesa sem imel pobrušeno. Po nekem čudežu pa se glava ni dotaknila tal, niti nanjo ni padel noben vagon iz vlakca, ki se je rušil prek mene. To sklepam po tem, ker je čelada ostala brez praske.

Moja bejbika je čisto malo spustila solzice, ko je prišla z rezervnim kolesom v Škofjo loko in me videla krvavega in raztrganega. Ampak ker dva kolesa nista šla v avto, je invalidnega roadyja odpeljala domov, jaz pa sem z gorcem prišel do cilja. Na urgenci so me za tisto poletje potem zvezali, da sem dal mir.

Dust Reset 2015

Kako sem padel na Rakitni, ne vem, ker se ne morem spomnit. Rekonstruiram po gps zapisu. Pri 40 na uro sem odletel iz ovinka in tam obtičal nepremično za štiri minute, najbrž v nekih temnih sanjah. Potem sem se dvesto metrov počasi premikal in po naslednjih desetih minutah sem se zavedel kdo sem, še vedno pa ne, kje.

Čez nekaj časa sta me dohitela dva prijazna fanta in me vzela medse, če bi slučajno prišlo za mano in bi zlezel skupaj. Nekje na Slivniškem klancu se je megla v glavi razblinila, skeleča rit me je vrnila v realni svet in na koncu sem posesal prah do konca vseh 177 kilometrov makadama Dust Lusta. Doma sem na kartici našel posnetek počene čelade.

Countdown

Naslednji dan sem pretekel polovičko Ljubljanskega maratona, reset možganov pa me je vseeno malo tudi skrbel. Prijatelj David mi je pojasnil z neposrednostjo kirurga: Če si preživel prvi teden, boš tudi še en mesec ali pa deset let. Lahko pa, da imaš načeto kakšno žilo, ki bo ob naslednjem napenjanju na školjki počila in ti bo kri zalila možgane.

Od takrat redno jem suhe slive in pijem donat.