Dogodki,  Izleti,  Planine,  Potovanja,  Razno

Dobri Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj

Bejbi mi bere iz neke pravkar izdane knjige, v kateri sem se nepričakovano znašel. Poglavje opisuje eno prav posrečeno prigodnico, ki se nam je pripetila pred desetletjem in pol. Ali se je res zgodil čudež*, kakor trdi avtorica, ne vem. Imam pa nanj čudovit spomin. Iz prve roke lahko povem, da je šlo natančno takole.

* Čudež je izreden, statistično neverjeten dogodek. V verskem in duhovnem kontekstu je čudež pojav, odgovornost za katerega je pripisana nadnaravni sili. (Wikipedia)

Dolina planinskih čevljev

Dolina pod Stadorjem, 18. avgust 2005

Lejči se vsake stvari loti velikopotezno in takšen je tudi naš družinski izlet. Nismo se lotili Šmarne gore ali Velike planine ali česa podobno enostavnega. Avte smo pustili na koncu ceste pred Planino Blato in se odpravili proti Triglavskim jezerom. Dva para staršev in krdelo mladičev, nasilno izpuljenih s kavča izpred televizorja. Niti to nas ni motilo, da je z neba rosilo in da se je pripravljalo na resen dež.

Vlaga je iz planinske poti naredila pravo drsalnico in ob enem od akrobatskih zdrsov Petrini prsti pogledajo iz čevljev. Čeprav so zjutraj izgledali še povsem uporabni, so leta preperevanja na kletni polici opravila svoje. Najprej se je od čevlja odločil ločiti desni podplat, nato pa še levi. Zasilna rešitev s taborniškim vozlanjem ni rešilo težave in na pol poti do cilja eden od članov naše odprave ostane praktično bos. Kar je, s stališča hoje po planinah, skrajno zoprna reč.

Položaj se mi zdi precej brezizhoden. Nobene prave rešitve ni na vidiku, nobene ideje, ki bi zahtevala takojšnjo akcijo, zato stopim nekaj deset metrov stran in zavijem s poti med ruševje. Odprem zadrgo na hlačah, sprostim mehur, dvignem pogled in … na skali pred seboj zagledam par pohodnih čevljev. Ne odvrženih, temveč lično postavljenih eden ob drugega. Curek se prestrašeno prekine, saj je očitno, da nekomu ščijem v intimni prostor.

Pogledam levo, pogledam desno, pogledam za skalo, nikjer nikogar. Pogledam čevlje: izgledajo povsem uporabni. Ni videti, da bi jih nekdo kar tako odvrgel. Naredim en krog, pa še enega širšega, morda najdem kje kakšno truplo? Čeprav … kdo pa se v planinah sezuje, preden umre? Kličem na vse strani, nobenega odgovora. Čudno.

Zagrabim čevlje in jih nesem na pot. ‘Bo številka 42 v redu?’ Petra obuje čevlje in izkaže se, da so ji kot uliti. Vsi se čukasto gledamo. Kaj zdaj? Razdelimo se v skupine in prečešemo območje. Nič. Nada. Niente. Izgleda, kot da so čevlji padli z neba. Končno skomignemo z rameni in v zahvalo na skalo odložimo stare gojzarje brez podplatov. V neobičajnih situacijah ljudje počnemo neobičajne stvari.

To ni bil edini ‘čudež’, ki se nam je ta dan zgodil. V kočo na Triglavskih jezerih smo prišli brez napovedi, brez rezervacije, pozno zvečer, sredi avgusta. Oskrbnik pravi: Imamo ravno eno prosto sobo z desetimi ležišči. Lahko je samo vaša.

Takšnih pripetljajev v mojem življenju ni tako malo. Na zalogi imam še bolj žmohtne zgodbe. Naslednja je iz maroške puščave, okolja, vrednega Castanedovega Don Juana.

Bele sence Atlasa

Kanjon Todra, Maroko, 29. april 2009

Slovenci smo mahnjeni na izletništvo. Ni večje sprostitve kot ta, da na dan, namenjen počitku, rineš na izlet. Po možnosti v hribe, itak. Naša družina je glede tega lena. Odkar smo se namestili v udobno stanovanje, nas težko spraviš iz njega. Nam pa ta izletniški refleks udari na plano, ko potujemo po svetu. No, vsekakor udari ven meni, ki zagovarjam prepričanje, da deželo najbolj pristno spoznaš med počasnim premikanjem peš ali s kolesom.

Maroko, Atlas. Slikovit kanjon Todre. V Lonely Planet vodiču najdem opis izleta in takoj zaukažem priprave. Ne moti me, da nimamo zemljevida in da je skica poti velika vsega 3 x 4 cm. Vztrajno odklanjam vsiljive domačine, ki se nam nudijo za vodiča. Ocenim, da nam bo vzelo dobri dve uri in temu primerno se opremimo. Pašteta, kruh, melona, liter vode in liter mango soka kot podkupnino za mladička. Malico pojemo v prijetni bližini hladnega potoka, nato pa zavijemo v breg.

Puščave nas vedno prevzamejo. Intenzivne tople barve, neskončni horizonti, navidezna odsotnost vsega živega. A eno je, da pokrajino premeriš s pogledom, nekaj povsem drugega pa, ko jo meriš s korakom. Za prvo stranico naše poti porabimo dobro uro. Čeprav imam tudi sam že suho grlo, ignoriram opozorila in dvome, ki prihajajo s strani zaskrbljene matere koklje. Za seboj pustimo zadnje pastirske koče na planoti, pomahamo Berberom, ki nas iz skalnih zavetišč vabijo na čaj in se spustimo v globok suh kanjon.

Pot ni več tako zabavna. V globeli ni razgleda, pot po strugi postaja vse težja. Tudi vetra ni več in zgodnje popoldanska pripeka ne prizanaša. Zaskrbljeno gledamo v naše že skoraj prazne zaloge tekočine. Nisem več tako prepričljiv v pregovarjanju. Gremo naprej v neznano ali se vrnemo po isti poti? Kaj nam vzame manj časa? Ponudim se, da grem raziskat pot po strugi naprej, morda najdem izhod. A ko tečem po strugi naprej, kanjon postaja vse globlji, skale v njem vse večje, čez nekatere komaj splezam. Po dobri uri se zadihan vrnem. Izhoda ni na vidiku. Nazaj bo treba.

V trenutku, ko se obrnemo v smer povratka, se premakne senca ogromne skale. Domačinka nedoločljive starosti sedi na razprostrti preprogi in na dračju greje vodo v čajniku. Od kod se je pa ta vzela?!!! Poskušam jo vprašati za pot do vasi, pa se mi samo reži in mi ponuja skodelico s čajem. Čeprav imam usta suha kot poper, si ne upam popiti njenega puščavskega čaja. Še to mi manjka, da me izsuši driska. V tistem trenutku mimo skal huškne bela senca, kot bel privid. Spogledamo se. ‘Kaj pa je bilo … TO?!’

Moški v sandalih in snežno beli tuniki brezšumno drsi prek velikih okroglih prodnikov. Premika se lahkotno in hitro in ko se končno odločim in poženem za njim, ga komaj ujamem. Ni mu do družbe in moram mu zapreti pot, da se ustavi. Pokažem na ime vasi v knjigi in na to možakar z nasmehom zamahne z roko v smer visoko gor proti robu kanjona. Oui, oui, vem, da je tam, ampak kako pridemo tja? Še enkrat prepričano pokaže v isto smer in takrat jo zagledam: komaj opazno, cikcakasto linijo: ozko stezico, ki vodi navzgor po melišču.

Glava hoče eksplodirati. A je to res mogoče? Ženska s čajnikom, moški v belem, srečanje sredi ničesar, ure hoda od človeških naselij, ravno na odcepu za pot v našo odrešitev? Moški je že izpuhtel za med gromozanskimi prodniki, ženska zavezuje culo. Ni možnosti za podvprašanje: A pa ste res ziher, da je to najkrajša pot? Kaj pa, če se me je hotel samo na hitro odkrižati? Oči Bejbike bliskajo: Odloči se že vendar! Gremo po poti gor.

Pot je prava in čez eno uro smo pri avtu. Vsak si privošči svojo dvolitrsko plastenko Fante ali Coca-Cole. Tisto noč smo prespali na najbolj dišečih rjuhah najdražjega hotela v okolici. Z bazenom. Fotr častil brez pripomb. Nekako sem se moral odkupiti. Sem pa na račun te prigodnice skozi družinski proračun kmalu nato spravil pohodniškega garmina, ki je našim pohodom zagotovil več predvidljivosti, verjetno pa nas prikrajšal tudi za kakšno dobro zgodbo.

Puščavska izkušnja nas je sicer malo izsušila, a na najhuje smo pozabili in ostala je le dobra zgodba. Precej drugačno sled v spominu pa je pustila zimska Bohinjska noč. Eden tistih dogodkov, ki mi niso v ponos. Po lastni neumnosti mi je šlo pošteno za nohte.

Otroška jaga pod Koblo

Kobla, Bohinj, 28. december 2005

Sin se je že od malega rad smučal skozi gozd in na to sem bil vedno ponosen. Njegov slog ni bil ravno smučarsko izpiljen, je pa okoli dreves vedno zanesljivo zavijal. Največji užitek nama je bilo, ko sva našla primeren izvoz z urejene proge in zavila med drevesa. Zavijanje po celem snegu med debli je daleč boljša zabava kot dolgočasno vijuganje po ledenih ploščah umetnega snega.

Kobla v Bohinju. Predzadnji dan leta, zadnji spust. Potegneva se do vrha Trojke in pri mami izprosiva vožnjo skozi gozd. Kdor pozna Bohinjske hribe, ve, da so strmi, zaraščeni in globačasti. Ne nudijo kaj dosti priložnosti za dobro smuko. Zato sva zadovoljna, ko se znajdeva na gozdni poti, ki se spušča navzdol v najini smeri. Večino gre samo, vmes se malo poganjava. Slediva sledem smučarja in motornih sani.

Vendar sva sumljivo dolgo na cesti. Že zdavnaj bi se morala vrniti na smučišče. Razen če … Sva narobe zavila na križišču kak kilometer nazaj? Znajdeva se na gozdni jasi z vikend hišicami. Nimam pojma, kje sva. Ura je pozna, spušča se tema in dobro vem, da Bejbiko, ki naju čaka na spodnji postaji, skrbi za umret. Nimam telefona, da bi se javil. Madonca, spet sem zamočil. Huda bo.

Sledi smuči ni več, sani so se odpeljale po poti, ki gre nekam navzgor. Morda bi jim bilo smiselno slediti, a ne s šestletnim sinom, ki je na koncu dneva že ves zdelan. Lahko stoji na nogah, ne more pa se poganjati v hrib. Postavim ga na sredo jase, da ga imam na očeh, in se divje poganjam v različne smeri, da bi našel še kakšno človeško sled v snegu. Nobene sledi življenja. Vse hiše so temne, prazne. Mrzle.

Vedno bolj me stiska strah. Možgani bliskajo od preračunavanja možnosti. Prva— štamfanje navzgor v katerokoli smer: ne pride v poštev, ker sva preveč utrujena. Druga — vdrem v eno od hišic: z malo sreče najdeva posteljo in dovolj odej, da prebijeva dolgo mrzlo noč. A med tem se bo gotovo sprožila iskalna akcija. Zaradi neumnosti bi spravil četo ljudi ob prijeten predpraznični večer. Prekleto bi peklo ponos.

Obstaja še tretja možnost: spust skozi gozd v dolino. Uh, tvegano! Tema je, in terena ne poznam. Z malo smole se znajdeva v zasneženi grapi brez izhoda. Od nervoze mi uhaja v hlače. Napovedujejo najhladnejšo noč zime. Kakšna je možnost preživetja pri –2o stopinj celzija, če se v gozdu zapleteva? V tej računici sebe ne upoštevam več. Delam načrt, po katerem se zavlečeva v luknjo pod krošnjo smreke, sina oblečem v vse, kar imava in ga objamem … Koliko časa golo truplo nudi vsaj nekaj izolacije?

Mrak je vedno gostejši in mraz vedno bolj strašljivo škriplje. Pod smučarskimi očali skrivam solze strahu, togote in besa nemoči, ko z objemom grejem sina. V tistem se prek roba jase zasliši smeh otroške igre. A ti tudi to slišiš!? Ni mogoče, da so otroci ob tej pozni uri zunaj. A ko se premakneva k robu, postanejo otroški vriski in plunkanje sider prek kolesc na stebrih žičnice še jasnejši! Napenjam oči v temen gozd, da bi videl, karkoli, vsaj nekaj, za smer … in potem … prav počasi med drevesi zavijuga nežna svetla lisa … Pot! Vidim pot! Si pripravljen za strm spust?’

Po zaledeneli poti priškrtava na rob naselja. Ustaviva se v globoki temi in gluhi tišini. Nikogar ni na prostem. Nemški Rovt nima žičnice. In otroci so na topli strani razsvetljenih oken. Že ves čas. Trese naju mraz, v krvi še vedno plapola adrenalin, možgani so se ob sprostitvi spremenili v plastelin. Ne ukvarjam se z nepomembnimi vprašanji. Izbereva hišo in pozvoniva na vrata. Ja? A lahko, prosim, z vašega mobitela pokličem svojo ženo? Mislim, da je v skrbeh.

Praznični dnevi, ki so sledili, so minili v neobičajno spokojnem vzdušju. Bejbi je od zamere umolknila. Jaz pa sem bil krotek kot le kaj. Le koliko življenjčkov pri Onemu tam gori mi je v igri še preostalo?