Črna luknja maraton

Enduro Black Hole marathon 44 km, 23 junij 2018 – 41 km, 1850 vm, 3h 26’ – Fotolog >

Črna luknja na Koroškem

Hipnotiziran vrtim pedala vedno hitreje. Kot da me rov opuščenega mežiškega rudnika srka v svojo hladno globino. V dolgem tunelu luč na balanci ustvari poseben učinek. V vidnem polju je svetel krog, sredi njega točno pred menoj črna luknja.

Črna pa je – če uporabim smučarsko lestvico težavnosti – tudi proga. Anja me je opozarjala, naj me ne skrbi preveč strmi breg navzgor, temveč, kako bom prišel dowta. Spomnil sem se vojske in korošca, ki je razlagal, da imajo doma tak strme brege, da repico s fračo sadijo.

Enduro je enduro

Progo izberem po dolžini, tisti enduro v imenu kar spregledam. Strme enoslednice, med drevesi, na glavo navzdol. Upravičeno bi se reklo, da nisem vedel, v kaj se spuščam. Marsikje sem šel peš. Nimam sponzorja na majici. Ko mi je David montiral nov zob, je omenil, da imajo hokejisti pogoste poškodbe, a najbolj izmaličene obraze prinesejo popravljat gorski kolesarji.

Proga je sicer perfektna in večino časa pogumno spuščam prek korenin in skal. Na prvem resnem spustu se prepozno odločim med levo in desno, prednje kolo se potopi globoko v peskovnik, poletim prek balance direkt na čelado. Komaj rešim očala izpod gum kolesarjev, ki po bregu priškripajo za menoj. V drugem krogu ta spust že suvereno odpeljem. Vaje mi manjka.

Fat Daddy pride na podij

Lani so se serviserji na otokih norčevali iz mojega Big Daddyja, češ da so ga složno proglasili za najtežje kolo na tekmi. 15 kil, s polno opremo skoraj 18. Težko ga nesem na vrh hriba, se pa z njim peljem udobno kot z legendarno žabo. In ko se strga ketna, lahko kalcitku, ki se bori na državnem prvenstvu, posodim orodje. Fantje šparajo na teži za vsak gram.

V cilju občudujem medalje. Malo z zavistjo, saj jih je potrebno zaslužiti z uvrstitvijo na podij. Nagrada za tekmovalce, ne zame, fotografa na kolesu. Ampak … glej, glej! Uspelo mi je! Vsi našpičeni kolesarji so se prijavili na najdaljšo progo, ki je danes štela za državno prvenstvo, zato smo bili v kategoriji seniorjev na enduro tekmi le štirje, in enemu ni uspelo priti do cilja.

Mežiški svinec

Ni mi bilo težko počakat na razglasitev, kolesarska družba je skulirana in mimogrede srečam nekaj starih znancev iz Celja. Pa še Andreja, skoraj domačina, zelo dobrega fotografa. Ravno prav, da me ujame, ko mi obešajo medaljo okoli vratu. Zaprem oči, nagnem se naprej z napetimi mišicami in … in … nič?

Odprem oči, ženska mi moli roko, medalja je že zdavnaj okoli vratu, plastična. Preveč sem se vživel v Mežiško dolino. Pričakoval sem svinčeno.

P.S.
Tisti fant s Koroške, desetar na karavli, je bil poln zabavnih štosov. Med drugim je trdil tudi, da imajo koroške krave na eni strani noge krajše, da laže stojijo v bregu. Šele zdaj sem šel preverit. Vsem bivšim bratom sporočam, da to ni res, so pa krave res zelo spretne pri hoji.