Barve hočete? Tukaj jih imate! ;)

Park YSL v Marakešu

Včeraj smo na srečanju Društva popotnih fotografov in fotoreporterjev izbirali fotografije za razstavo v Leku. Naša najpomembnejša razstava, je rekel el presidente, dajte pripravit kakšno resno zgodbo, ne kar neke lepe fotke s potovanj. Prav. 

Pogledal sem po arhivu in edina malo bolj resna fotografska reportaža je bila o kolesarjih, objavljena pod naslovom Nočna izmena v NG Popotniku. Dve leti nazaj. Narejeno v enem dooolgem napornem popoldnevu, ki se je zavlekel v še malo bolj naporno noč. Ampak to je že druga zgodba.
Malo me je skrbelo, prijavljenih nas je bilo več razstavljavcev, kot je bilo prostora na razstavi. In selekcija ob imenih našega društva zna biti huda. Sploh pridem zraven?
In res smo na projekciji videli nekaj res odličnih zgodb. Jasno – Arne, pa Meta, pa Simon, … težko je bilo izbrati, katera od super fotk iz serije bo šla na steno, katere pa le na plazmo v projekcijo.
Na koncu pridemo do izbiranja štirih fotk za katalog. Fotk, ki bodo oglaševale razstavo. Odločitev: dve črno-beli in dve barvni. Pri črno-belih imamo težave – zbrane v skupni mapi črno-bele izstopajo po kvaliteti, težko je izbrati, kateri dve sta res najboljši. 
Pri barvnih pa, … njah, njah … Nobena ne prepriča. Večina jih izgleda kot običajni turistični škljoci, pritisnjeni sproti ob ogledu turističnih znamenitosti. Glasovi v dvorani v zadregi umolknejo, el presidente klikne na dve in nobeden ne dvigne glasu proti. Avtorji so med nami, zoprno je.
Na koncu je za glavni plakat razstave izbrana fotografija, ki bi jo večina izbrisala z diska, če ne že sproti z aparata. Utemljitev: pokončni format, barve. Pokončni format za plakat, okej, razumem. Barve? Ja, in? Saj mora imeti fotka še kaj drugega kot barve! Potre me.
Pa sem se spomnil svojega maroškega črnobelega eksperimenta in pohval z ene in graj z druge strani, ki sem jih bil deležen. Eni se nikakor ne morejo potolažiti, da se Maroko slika brez barv.
Ah.
No, prav, popustim. Saj ne gre za življenje. Pa v resnici je res tudi v barvah kakšna za pogledat. In sem jih dodal.

3 komentarji Dodaj komentar

  1. bushman pravi:

    Ha, ha, jaz sem pa mislil, da ste bolj kako naj rečem, resni recimo, da se ne greste otroškega vrtca tako, kot na večini slovenskih foto portalov. Škoda, ker me je zamikalo, da bi, glede na to, da me potopisna fotografija zanima, poskusil priti v vaše društvo (seveda s tem, da pojma nimam kakšne zahteve imate).
    Momogrede, objavljene fotke in ilustracije so fletne.
    lp Zoran

  2. Tadej Maligoj pravi:

    No, saj DPFF pravzaprav ni portal, ampak čisto resno društvo iz mesa in krvi. In srečujemo se v glavnem v živo, na pa prek neta.
    Zahtev za članstvo ni prav veliko, zgolj članarina 13 evrov na leto. Kot član pa si vabljen na razna zanimiva predavanja (bolj resna, recimo 🙂 in razstavljaš kot član društva.
    Mimogrede, predvčerajšnjim smo imeli otvoritev razstave v Leku na Verovškovi. Ne izgleda slabo, pojdi pogledat.
    Hvala za komentar!
    LP Tadej

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja