Amfibijina avantura za pogumne

Amfibijina avantura za pogumne, 1.–3. junij 2018

Kolo: Ljubljana > Rudno polje – 121 km, 4277 vm, 15h 45’
Pohod: Slap Savica > Komna – 7 km, 980 vm, 3h 15’
Veslanje: Ukanc > Soteska – 24 km, 3h 15’

Fotolog >

O adventure tekmovanjih vem le, da so dolga nekaj sto kilometrov in trajajo nekaj dni brez počitka. Kolo, tek, plavanje, plezanje, veslanje, … . Obstajajo ljudje, ki sem ji zdijo taka tekmovanja dobra ideja. Običajnemu maratoncu se 100 km sliši veliko, tem fantom pa niti hribovskih 100 milj ne dvigne obrvi.

Take tipe najdeš v Amfibiji. Zadnji vikend sem se pridružil enem od njihovih mini pripravljalnih treningov.

Šepajoči kozel

Samo še zadnjo gumo do konca napumpam … Sranje, pušča pri ventilčku. Točno vem, zakaj, ampak deset minut pred odhodom nimam časa navijat novega traku na feltno. V plašč stlačim prvo zračnico, ki jo v paniki najdem. Na srečo mi pomaga sin, ker zaradi njega krotim svoj bes. Ima me, da skočim na feltno in pošljem vse k vragu. Gume bi bil moral preveriti prej.

Na štartu pred Amfibijo se gledamo, kako je kdo napravljen. Kako pa se opremiš za dvanajst ur nočnega kolesarjenja? Obleke, hrana, voda. Prva pomoč za kolo in za telo. Samo oskrbništvo. Tri dni sem iz omar vlekel opremo. Ostali so vse stlačiti v nahrbtnike, moj kozel pa ovešen s torbami izgleda kot kakšna tovorna mula. Ni ravno po visokih kolesarsko estetskih standardih.

Na poti brez okrepnic

Te avanture so tako izven običajnih dimenzij, da si za boljšo predstavo na papir narišem črto za 48 ur. Prvih 15 ur vožnje bo nočno kolesarjenje čez hribe, brez dostopa do trgovin. Rabim kalorij za ene štiri družinske pice in mali sod vode. Na časovnici rišem obroke: sendviči, ajdova kaša, avokado z gorčico, čokolada, bomboni. Za vmes cel pladenj doma narejenih sadnih ploščic.

Na postankih nihče ne ponuja hrane naokoli. Vsak je zase preračunal hrano in točno toliko ima s seboj. Ne splača se voziti, česar na poti ne poješ. Ne glede na to, kako težko ga vlečeš v hrib, nepodejen burek na koncu poti ni vreden nič. Skrbela me je oskrba z vodo, a jo – žuborečo – tudi ponoči z lahkoto najdemo ob poti.

Cruising on course cursing

Del adventure tekmovanj je tudi orientacija na klasičen način, zato fantje za trening na vsakem križišču gledajo v karto in sproti določajo smer. Z odločitvijo se ne strinjam vedno, ker moja garmina včasih pokaže v drugo smer. A tudi to je del treninga. Kako se, utrujen in zaspan, soočiš z dejstvom, da je navigator po pomoti podaljšal pot. Ker na tekmi se to dogaja.

V Sloveniji imamo edinstveno mrežo poti, ki se kar nadaljujejo in nekam vodijo in se prej ali slej priključijo naslednji poti. Ni racionalno, je pa uporabno. Tega se zaveš v tujih deželah, kjer so poti preprosto končajo, bodisi zaradi naravnih ovir ali pa z ograjo in tablo Prepovedan prehod – privatna lastnina.

V labirintu gozdarskih poti na Jelovici vseeno obstaja možnost, da se izgubiš, zato raje izbiramo široke in preverjene poti.

Volilni molk

Pred štartom me je skrbelo, kako se bomo kot skupina ponoči znašli na neznani poti. Kaj, če preveč zaostanem? Izkaže se, da je bil strah odveč, pogosto se ustavljamo in uvidevno čakamo, da vsak opravi svoje: preoblačenje, hrana, nastavljanje luči in menjave baterij. Jaz na postankih izmenoma pumpam gumo ali lulam. Malo se norčujejo iz moje prostate.

Opazim, da se izkušeni mački ob vsakem postanku takoj usedejo. Kamorkoli, magari sredi ceste, ob polnoči v hribih itak ni nobenega prometa. Po osmih urah na poti naredimo dolg postanek na dolgi klopi avtobusne postaje v Železnikih. Mesto spi v tišini, kmalu tudi mi pademo v molilni molk. Ko odrinemo naprej, se že dani v sobotno jutro.

After dark

Vso noč nam sveti skoraj polna luna, veliko poti navzgor lahko odpeljem brez prižgane luči. Romantika. Prvi žarki sončnega vzhoda se prižgejo ravno ob pogledu z Jamnika na cerkev Svetega Primoža in Felicijana. Ta pogled je romarska točka slovenskih fotografov, ki čakajo na vzhod polne lune izza Krvavca. Dvomljivci še vedno trdijo, da je McCurry goljufal s fotošopom.

Tempo imamo slab. Zajtrk naj bi bil na Pokljuki, mi pa se še vedno potikamo po neskončnih poteh hladne Jelovice. Potem pa le nagrada, strm spust proti Bohinjski Beli. Končno malo dogaja. Do sedaj so bili spusti dolgočasni, široki makadamski ali asfaltni. V Bohinjski Beli navalimo v Mercator in na kremšnite. Še zdaj bi sedeli tam, če nas ne bi pregnal gostilničar s kosilnico takoj, ko smo zahtevali račun.

Komarča

Na Rudno polje prilezemo veliko prepozno, da bi šli po planu od tu peš do Komne. Kolesa zložimo v kombi in se dremajoč odpeljemo k Savici. Vroče je in razmišljam, da za dobro uro hoje do hotela najbrž ne potrebujem drugega kot zobne ščetke. Tričetrt ure kasneje pri Črnem jezeru čepimo v zavetju skale, med besnim grmenjem se z neba usuje toča.

Mitja in Franci potem tečeta naprej, z Anžetom pa uživava v sprehodu po sveže namočenih barvah spomladansko cvetoče narave. Nevihta je odplaknila vse panince v dolino, Črno jezero in vso pot imava samo zase. Na Komni sem bil že večkrat, a prvič sem šel čez Komarčo. Precej bolj zanimiva pot od molatjere pod žičnico. Še ena planinska kljukica.

Štirje v čolnu (brez psa)

Od zadnjega jadranja na 49-erju je že dolgo. Nisem vedel, da se neopren krči, precej težko ga vlečem nase. Nedelja je vroča in long john izgleda kot pretiravanje. Dokler ne pomočiš roke v jezero. Veterana sva usmiljena do mladincev jih med veslanjem sploh ne zalivava (zelo), ker sta mladinca tudi na čolnu še vedno v lajkri.

Seat-on-top čolni ne gredo nikamor, zato se z veslanjem ne trudimo preveč, potujemo malo hitreje od vode v reki. Ni ravno white-water, je pa v strugi dovolj vode, da udobno odpeljemo Savo vse do Soteske. Pod krošnjami nagnjenih dreves se mi iz grla spontano izvije Barčica po morju plava! …. Anže ne izskoči s čolna, morda so zamerili samo ribiči, ker so se ribe prestrašeno poskrile.

Avantura gre h koncu in vse se je izšlo dobro. Srečo pa je treba deliti. Tudi s pesmijo.