Select Page

Za soboto je bil napovedan rdeči alarm, povišani vodotoki zaradi obilice dežja. Nevarnosti za sneg ni, po celi deželi je deset stopinj in več. Tudi v Bohinjski dolini termometer v avtu še vedno kaže 13 stopinj celzija. Travniki so zaliti z vodo, jezero pod mostom v Ribčevem lazu se v Savo izliva, kot se spodobi. Race so šle nekam drugam, na varno.

Parkiram pri Bellevueju, nak, malo niže, parking je zaprt z opozorilom o video nadzoru, po stanju hiše sodeč se želijo zavarovati pred tožbo, če bi na avto s strehe kaj padlo. Škoda, takega objekta, v njem je, ali pa vsaj bila, velika zbirka knjig Agathe Christy. Tukaj je preživela nekaj tednov svojega pisateljevanja. ‘Bohinj je preveč lep za umor’, je izjavila.

Ko se spravim iz avta, izgleda optimistično, na rahlo rosi izpod svetlih oblakov, smerokaz vabi na Rodico, 4 ure hoje, celo malo razmišljam, če bi šel naokrog. Od tu do zadnjega Vogla je samo sedem kilometrov, a je to sploh resen trening? A ura je že tri in več, dopoldne sem doma izgubil z prestavljanjem žic, internet je štrajkal, nekako mi ga je le uspelo pripraviti do tega, da spet dela po celi hiši.

Zadaj nahrbtnik, spredaj poln trebuh, moj tekaški korak je precej slonji. Paprikaš je bil odličen, ampak skupaj s krompirjem in solato ga še nekaj časa ne bom prebavil. Pot prepoznam, tu gor smo enkrat že šli, pa samo enkrat, ker se nam je takrat zdela dolga in dolgočasna. Spomnim se, da nismo našli prave iz prve, zdaj se nisem prepustil sreči, pot imam narisano na uri, za vsak slučaj pa še na garminu.

V nahrbtniku je bidon, pijem pa iz potoka, čez katerega poskakujem, ker teče ravno po moji poti. Je ta voda lahko slabša kot iz ljubljanskega vodovoda? Ne verjamem. Koliko smole pa moraš imeti, da se je prevalila ravno čez kakšno razpadajoče truplo živali in se okužila? Medved, ki so ga razparanega našli na Voglu, je daleč stran, do sem se voda obrne čez kar nekaj kamnov.

Na glavi imam kapo s šiltom, od Gregija. Danes bi naj šli skupaj lovit ribe pred Izolo. Pa je odpovedal, v zahodni Sloveniji zliva z neba, ravno tako kot sedaj tudi tu. Šilt na kapi je dolg, cel nos je pod streho, anorak ne pusti dežju not med švic. Tek po dežju mi je še posebej ljub, občutek avanture je večji. Ven iz cone udobja? Hm, meni je že takole fajn. Le kako mora biti zunaj?

Temno je že, hrib pa je še kar nad mano, ne upam si potegnit luči iz nahrbtnika, kaj pa, če sem jo pozabil v avtu? Potem bo pa panika. Zdaj sem že mimo tistega dela, ko gre pot nekaj metrov od prepada, zdaj moram pazit samo še na temne mokre korenine, ki tu in tam štrlijo ven iz planinske poti. Obut sem v salomonke z gumijasto zaščito pred prsti, prav pride, ko se spotikam ob skale.

Zagledam Prasico, vsaj mislim, da so enkrat poskušali narest depandanso Merjasca, sedaj sem na makadamski cesti, bela pot, če zaupaš, da je gladka, ni več treba gledat pod noge, samo visoko jih dvigujem in boke porinem naprej, pa gre samo. Malo navzdol, mimo hotel, potem pa samo navzdol na Zadnji Vogel. Ves čas preverjam, ali sem na pravi sledi, tema je in noge težke, želim si po najkrajši poti na toplo.

Brane takoj skoči in me pogreje s šnopcem, potem obešam mokre cunje na peč, fantje težko verjamejo, da sem bil uro in sedemintrideset minut prej še na belviju pri avtu. Iz nahrbtnika zvlečem bombažne cunje za preobleč, tudi te so mokre, pozabil dat v ekstra vrečko. Dobim od fantov, s seboj imajo robe za cel teden. V roke dobim tarok karte. Kakemu se tudi ne da več, že celi dan špilajo.

Bejbi je kriva, da sem prišel gor, meni se ni dalo, sem rekel, da fantje itak samo še pijejo in jejo, ona pa, da zdaj pa ne veš več, kdaj bo zadnjič in evo, sem prišel tudi tokrat. Lani po teku okoli Ljubljane še sem gor, s kremšnitami na hrbtu. Kremšnite tokrat prinese (okej, pripelje) Brane, doma narejene. Z avtom so prišli gor, Berni, Brane, Bojan, Kejži. Ne zmorejo, še od gondole do sem jim je daleč. Res ne vem, kdaj bo zadnjič.

Večerja pogostitev, kot vedno, rebra iz peči, restan krompir, solata, dobro zabeljena. Zraven vino, Stojan časti, tokrat ga ne zmanjka, pred zadnjo steklenico omagamo. Utrujeni od sedenja, teka, hrane, pijače, gremo gor na ležišča spat. Bombaž se je med večerjo posušil. Deset nas je, vsi spuščamo pline. Na eni strani so odprta vrata, na drugi okno. Prezračevanje za preživetje.

Zaprta polkna me vedno ukanijo, poležavam, ker mislim, da je še noč. Pa je že sedem, na hitro vstanem in se spakiram, jem nič, ker imam kalorij od prejšnjega večera še za ves teden dovolj. Ne dočakam vseh, zdaj bodo prav počasi kapljali skupaj in začeli pripravljati zajtrk. Včasih se mi zdijo kot otroci vojne.

Toplo je, danes ne rabim niti anoraka, samo puli. Pred sirarno danes ni več vode, včeraj so bila cela jezera, z vrha sem zajemal vodo v čevlje, ker sem jih v temi prej začutil kot opazil. Spustim se v žagarja, zoprn spust, prestrmo za tek, šoder in skale, noga se mi zvrača v desnem gležnju, tole postaja kar redna težava, moram pazit, da se vezi ne zrahljajo.

Kot kralj v gore zrem.
Muh ljudskih tu ni, mir je.
Srce odprl sem.

Moj prvi in edini haiku, vgraviran na klopi z razgledom na zadnji konec Bohinjskega jezera. Posvojil sem jo, prav to, moje darilo Bohinju in njegovim obiskovalcem. Usedem se na kratko, za selfija, pa še minuto dlje, res je fajn, kle bi lahko strmel v planine kar nekaj časa. Grem naprej, zebe me v rit od mokre klopi in ob desetih je Hakama trening v Šenčurju. Vmes pa še obisk Mercatorja. Zdaj sem že malo lačen.

Jasmin nas ne špara, uro in tričetrt kote gaeshija na razno razne tehnike. Boljše kot masaža kostolomca. Pivo tokrat spustim, samo pomahamo si s ptujci, da se vidimo čez štirinajst dni pri njih. Ob pol dveh sem že pri Kitajcu v Dravljah, Aleks Anton Turel si poje šestnajst mi je godina, kitajska hrana pa je njegova tradicionalna izbira za družinsko praznovanje.

S sinom se dava na off mode, s tema družinama se ne da tekmovat, tulijo en prek drugega, ven vlečejo fotke, na papirju, na telefonih, komentirajo politiko in športne rezultate. Pravst je izjavil, da se mu sorodniki zdijo kot gorenjski middle class angleži, pa se mi zdi, da jim s tem ni mislil laskat. Izbral sem v redu, hrustljava raca v limonini omaki. Zelo sladki. Njami.

%d bloggers like this: