Sendvič z D vitaminom

Moja krvna slika kaže dve zaskrbljujoči stanji: pomanjkanje vitamina B in pomanjkanje vitamina D. Za oba dodatka so me napotili v lekarno. Obstaja pa možnost, da ta pomembna vitamina pridobim na bolj naraven način. B12 recimo s korenčkom, umazanim od zemlje. Za vitamin D pa je recept še cenejši: golo kožo za nekaj minut nastaviš toplim žarkom sonca.

20191026--IMG_4688

Telo zna vitamine skladiščiti za temne oblačne dni brez prave hrane. In zadnji vikend v oktobru se je napovedal kot idealen za nabiranje vitaminske ozimnice. Barbara, moja osebna trenerka za priprave na Iper, ni navdušena: Ne rabiš vsak teden maratona laufat!

Pst! Ne ji povedat! Ta vikend sem dva. Nisem se mogel upret.

20191026--IMG_4727

Banjšice

UTVV — 2. pripravljalni trening, 26. oktober 2019 — 41 km, 1300 vm, 7 h

Odkrito povedano, za odhod v Vipavo sem se odločil, da bi malo vohunil. Tommaso, organizator Burje, drži traso letošnjega Iperja zavito v skrivnost, noče, da bi jo domačini raziskovali v naprej in s tem pridobili prednost. Ker imajo organizacijo prvega dela proge v rokah Vipavci, sem upal, da bom na tej ogledni turi vseeno vsaj malo povohal teren.

20191026--IMG_4854

Dvojno sem se uštel. Sploh ni bila ogledna tura, tudi za Vipavsko ultro ne, bil je — za Vipavce — povsem običajen skupni trening, ki ga organizirajo mesečno. In ne, tudi oni ne vedo, kje bo potekala Iper trasa. Edino, kar se ve, je, da gre pot večinoma po divjem grebenu, okrepnice pa so, vsakih dvajset kilometrov, v dolini. To pojasni, zakaj proga napoveduje deset tisoč višinskih metrov skupnega vzpona.

20191026--IMG_4777

Pred štartom se razdelimo v skupine: kratke razdalje, dolge razdalje, hitri, srednji, počasni. Ne štekam dobro vseh kombinacij, zdi se, da sem edini ‘gost’, ki potrebuje razlago. Brez skrbi: vsaka skupina ima vodiča, za vsako pot smo v naprej dobili gps track, ki ga imam za vsak slučaj na uri. Še to ni potrebno — fantje so dan prej celo označili vse proge s trakci, kot da smo na čisto pravi prireditvi. Trening tudi za traserje prog?

20191026--IMG_4757

Hitra skupina izgine za ovinkom in od takrat je ne vidimo več. Čisto malo me zaskrbi, kakšen tempo bomo ubrali mi. Levo stopalo nekaj šteka in na dolgih hitrih spustih malo zaostanem. Drugače dobro sledim. Gozdne ceste so ravno prav napete v breg in oblazinjene z listjem, da me zvabijo v nekaj pobegov s povišanim utripom. DT + TT je osnova treninga za oktober.

20191026--IMG_4773

Lohke je kraj na Banjški planoti, ki ga google maps komaj najde. Povsem po krivici. Ima picerijo s prijaznimi domačini, ima kamp s konji in glamping z A-kočicami. In z božanskim razgledom na Alpe od Triglava na desni do Velikega Kanina na levi. Današnjo soboto se nad to panoramo pne modro nebo brez oblačka, v prvem planu pa žari jesensko listje v rumeno rdečih odtenkih. Naš današnji studio za UV kopel. Ni slabo.

20191026--IMG_4836

Banjška planota kot z nadstropja višje gleda na Vipavsko in Soško dolino in tudi tudi za današnje razmere je še vedno ‘malo od rok’. Zaselki ohranjajo ruralen značaj z velikimi samooskrbnimi kmetijami, prilagojenimi burji, ki tudi tukaj rada dvigne svoje krilo. Padavin je veliko, vode pa malo, saj takoj ponikne v preluknjana apnenčasta tla. Tu in tam se najde kakšna novodobna vila, postavljena na sredo trave z golf frizuro, ki ignorira geografske danosti in se pretvarja, kot da je na Floridi. Na srečo kulturno-geografske dediščine teh čudes ni dosti.

20191026--IMG_4722

Večina planote je prekrita z bukovim in jelovim gozdom. Iz njega štrlijo kamniti kupčki, posejani po pokrajini, kot bi se velikan igral in — malo tu in malo tam — nasipaval ščepce kamnov, tako ostrih, da težko plezamo prek njih. Očitno preostrih tudi za drevesa, saj so vrhovi goli in nam prijazno ponudijo razgled. Poskušamo si zapomniti imena vseh, ki smo jih osvojili: Golek, Lašček, Vetrnik, Zgorelec, Sleme, …

20191026--IMG_4743

Po štiridesetih kilometrih in sedmih urah se vrnemo v Lohke. Na vrtni klopi nas čakata domače pivo in pecivo. Pivo preskočim, nazdravim z medvedovo krvjo, ki mi, ko se v žilah zmeša z mojo, začne šepetati, naj preostanek toplega dneva prebijem v prijetni družbi. Noge so OK, a vseeno težko vstanem izza mize. Hvala, Vipavci, super ste!

20191026--IMG_4854

Domov se odpravi v smer doma, direkt na vzhod. Pot je silno zavita levo in desno in gor in dol. Nisem si mislil, da takšne regionalne ceste v Sloveniji še obstajajo. Zdi se, da je cesta med Čepovanom in Trebušo ni dosti drugačna od takrat, ko so ruski ujetniki na zadnje odložili krampe. Silni razgledi čez rob brez ograje, gruščast trak skozi useke in skalne tunele. Samo do Idrije naberem dva tisoč metrov višinske razlike. Izziv za izlet s kolesom. Iz Ljubljane v Gorico v treh dneh.

20191026--IMG_4870

Ko sem videl strmino, ki vodi v Čepovansko dolino, me je prešinilo, da morda sploh nočem vedeti, kakšna trasa me čaka šestega januarja na Ipru. Sto milj in deset tisoč višincev. Že cesta vzbuja spoštovanje, Tommaso pa bo izkoristil vsako stezico, še tako ozko in težko prehodno. Po hrbtu me zaščemi.

Zvečer doma sina vprašam, ali je sončen dan izkoristil za kakšen izlet na sonce, ven iz hiše. Eeeee, nesel sem ven smeti, drugače sem se pa učil.

Jao, jao, žal mi ga je, mladinca. Spoštujem znanje, ki ga nabira v svojo glavo, a menim, da za to plačuje previsoko ceno.

20191026--IMG_4872

24. Ljubljanski maraton

Ljubljanski maraton, 27. oktober 2019 — 42 km, 4 h 19’ — Fotolog …

Vem, kako grdo bi zarenčala Bejbi, ko bi zaslišala moje odzračevanje. Ne ve, kako mučno je teč z vampom, v katerem se pretakajo plini. Zdaj je ni zraven in na dolgem odseku mimo Rakovnika smo tekači že precej razredčeni, dovolj bo, da se umaknem na oddaljen rob ceste. Sploh pa, itak me nihče ne pozna, tekači pa medsebojno razumemo tovrstne tegobe.

20191027--IMG_5114

‘O, živjo, Tadej!’ zaslišim ženski glas takoj po olajšanju. O, Madona! V zadregi pogledam čez ramo. Ana. Kaj naj zdaj? Zamomljam opravičilo in previdno začnem pogovor. Je vroče, a ne? Kako ti gre? Prvič na maratonu? Pogumna punca. Prava Amfibijka. Svetujem ji, naj ne hiti preveč, saj za maraton velja, da dlje kot traja, dlje uživaš. Zdi se mi, da to ni ravno nasvet, ki si ga je v tem trenutku želela slišat.

20191027--IMG_5163

’Mali lažovi! Tako mali, pa več lažu! Nismo prav daleč čez polovico cele dolžine. Res še ni čas za vzpodbujanje v slogu Dejmo stisn’t, samo še malo! Komentar je izrečen v šali, v težkih trenutkih pride prav karkoli, tudi nepotrebna jeza, da vsaj malo zamoti glavo. Barjanski del mesta maratona še ni vzel za svojega in navijačev je malo, zato dolge cestne ravnine izgledajo še daljše. Še najbolj zabaven je pogled na kolone avtomobilov, ki na križiščih jezno čakajo, da odtečemo mimo.

20191027--IMG_5014

Skupaj s polovičkarji je traso zapustilo tudi bučno navijaško vzdušje. Odkrito priznam, to je gotovo eden izmed glavnih razlogov, da se vsakič znova podam na Ljubljanske ulice, čeprav asfalta za tek ne maram. V primerjavi z Berlinom je publika zadržana (vsa čast izjemam, špalirju zastav na Vodnikovi v Dravljah!).

20191027--IMG_5035

A vendar se vsako leto opogumi več glasbenikov, ki nam ob poti navijajo ritem. Ravno v Mostecu zaslišim Hendrixove rife s stratocastra, ob katerih mi usta potegne do ušes. Lahko bi bil moj sin, pomislim, na kitaro žaga divje metalske rife, dovolj dobro, da bi nas tekače pognalo še za kak kilometer naprej. A kaj, ko si ne vzame časa … bolj mu je pomemben prenos prvega veleslaloma sezone.

20191027--IMG_5064

Tečem s telefonom v roki. Maraton in fotografiranje sta zame neločljivo povezana že od nekdaj. Slikam vse po vrsti: tekače, navijače, obcestne veseljake, pleh godbe. Pa gradbene dosežke mestne uprave: žerjave, prodajne panoje, nove fasade, sveže črte na asfaltu. Kakšen privilegij, tale izlet po izpraznjenih cestah glavnega mesta! Navijači vzklikajo, naj hitreje tečem, meni se ne mudi nikamor. Zame je danes dan za nabiranje selfijev.

20191027--IMG_4944

Gledam proti Kamniškim alpam in pomislim, da sem včeraj občudoval Julijce. Kakšni dnevi! Ko obrnemo proti jugu, se postavim na sredo ceste, pod nogami začutim debelo nanešeno belo črto med pasovi in zaprem oči. Topli žarki prijaznega sonca mi oblivajo obraz. Mmmm …, kar čutim, kako se mi D vitamin nabira v kajži za ozimnico.

20191027--IMG_4985

Vem, da me bo vsak vprašal po času, ki sem ga rabil od štarta do cilja. Le kaj jim bo ta številka? Me bodo primerjali s Kipčogetom? Ni mi mar. Poznam jih nekaj, ki mi bodo čestitali za vsako minuto, preživeto na progi. Tudi Egonu, katerega številko nosim, je vseeno. V cilj prihajam skupaj z drugimi veseljaki, z avanturisti v zadnjih vzdihljajih, z žilavimi posušenimi starci. Ob ciljni ravnini Amfibijci bučno navijajo zame. Kolikor jih poznam, so se že zdavnaj splaknili s pivom. V cilju pa še zadnji selfi, s fantkom, ki mi okoli vratu obesi medaljo.

20191027--IMG_4983

Uro in pol kasneje sonce nad Triglavom z zadnjimi žarki barva nebo v oranžno. Kamniške in Karavanke so v paleti vijoličnih gradientov. Nasproti mi vozi dolga kolona tistih, ki so pred maratonom pobegnili na Gorenjsko. Do takrat, ko se bom vračal, se bo spraznilo, se tolažim.

Peljem se k Mateju pod Pokljuko po najboljša drva. Maratoni gor ali dol, čez dva dni bodo sonce prekrili mrzli zimski oblaki, prišel je čas za zapeček. To je to kar se D vitamina tiče za letošnjo ozimnico.

20191027--IMG_5237

4 komentarji Dodaj komentar

  1. Ervin Lemark pravi:

    Bravo, dobro ti gre!

    Ps: prišlo je vabilo od SV. Andreja. Malo me mika ta dolga …

    1. Tadej Maligoj pravi:

      Hm … kje pa stanuje sv. Andrej?

  2. Bostjan Bernik pravi:

    Kaksna izvrstna novica! Da treniras za Iper!
    Super super, pa spet na polno z divjim programom. No ja, mogoce malce manj kot dve leti nazaj, ce Barbara (mogoce jo poznam) ne bi pustila dveh maratonov na vikend. Jaz imam priblizno isti tretma kot prejsnjic, samo poskusil sem povecati tedenske km na 75 in visince na 5k tedensko. Se mi zdi, da kondicijsko sem se malenkost mocnejsi, za glavo me pa malo skrbi. Motivacija je, ampak ob treh mulcih (7 minus) me veckrat zanese h nekonsistenci. 🙂

    Zanimiv prispevek, sem opazil tvoje lepe ceveljcke, se spomnil na UTVV, ko sva govorila o njih… Ne glede na to, da se srecava trikrat na leto, mi branje tvojega bloga zbuja sentimentalne obcutke. Mogoce je za to kriv zadnji Iper in izkusnja, ki vem, da jo deliva. Kakorkoli, ce bova nasla skupen cas, lahko narediva kaksno pripravljalno turco skupaj. Mogoce povabis se Barbaro zraven, da se jaz kaksen nasvet ujamem. 😉

  3. Tadej Maligoj pravi:

    Ja, seveda je to prava Barbara! 🙂 Nujno moramo najt en skupen termin, da pocvekamo o nacrtih in planih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja