Vireak

Battambang, Kambodža, 24. julij 2015

Ko kapitan napove pristanek v Battambangu, je za nami že dolg dan. Vkrcali smo se v Phnom Kromu, pristanišču bolj znanega Siem Reapa, turističnega mesta ob slavnem svetišču Angkor Wat. Povsem upravičeno — slikovite kamnite razvaline so nas navdušile. Tri dni smo s kolesom, peš in s tuk-tuki raziskovali veličasten kompleks, pa nismo videli vsega in še vedno se nam je zdelo zanimivo. A vendarle najboljše izkušnje prinašajo doživetja izven utrjenih turističnih poti.

Plavajoče vasi

Med oddaljevanjem od obale se naselje ob vodi spreminja v plavajočo vas. Hiše so postavljene na bambusove palice in podložene s pločevinastimi sodi. Veselo se pozibavajo, ko se peljemo mimo. Skromna bivališča dva krat dva metra, velike dvonadstropne hiše, cerkev, šola, magazini, bencinska črpalka. Vse plava na vodi, privezano na kole. Življenje na vodi. Po njej se premikajo, v njej se umivajo, vanjo se iztrebljajo, iz nje se hranijo. Ob hišah imajo vodne hleve za ribe. Namesto hladilnika.

Dlje, kot smo od obale, redkejše so hiše in počasi se naveličamo fotografiranja. Ob enajstih dopoldne je nebo nad nami brez oblačka, le v daljavi se ponavlja včerajšnja zgodba: bele ovčke, ki bodo popoldne iz sebe spustile naliv. Ogromno jezero, prek katerega se peljemo, nudi neskončne razglede v tropsko soparico, a pripeka na strehi čolna je prehuda. Spustim se v senco in se zrinem med sopotnike in prtljago na trdi klopi.

Na drugi strani jezera Tonle Sap vplujemo v reko Sangker, ki nas bo pripeljala v Batambang. Za revno državo, kot je Kambodža, so plovne reke med mesti priročne, saj nudijo poceni transportno infrastrukturo. A reke v ravninah so lene in se kačasto zvijajo po pokrajini. Zavoji postajajo vse bolj ostri in zaradi rastlinja nepregledni, zato kapitan pred vsakim upočasni. Uvidevno tudi zmanjša valove ob srečanju z manjšimi čolni ali vršami. Le otroci so nas veseli, saj so jim valovi našega čolna velika zabava pri kopanju.

Pristanek v Battambangu

Čeprav nas je na čolnu le kakih dvajset potnikov, je to za lokalne podjetnike dogodek dneva in na pomolu nas čaka precejšnja gruča ponudnikov prevoza. To mi vedno vzbudi nelagodje. Neznano mesto, vsiljivi prodajalci, med njimi skriti tatovi … komu zaupati? V tistem Filip zakliče, da vidi moje ime. V dvignjeni roki barvno natisnjen list, pod njim simpatičen nasmeh suhljatega moškega. Prevoz do hotela nas bo stal pol dolarja. Ni razloga, da se ne stlačimo ravno v njegov tuk-tuk. Z vso potovalno prtljago. Neverjetno, kakšno breme zmorejo premakniti ti miniaturni azijski motorčki.

V ropotu mopeda težko lovim njegovo kamboško angleščino, čez čas pa vendarle ujamem njegovo ime: Vireak. Tako je simpatičen, da se brez veliko razmišljanja predamo njegovim turističnim predlogom. V hotelu odložimo prtljago in pol ure kasneje že lovimo zahajajoče sonce nad žitnimi polji na robu mesta. A brez kakšne hude romantike. Usedemo se na Bamboo train, improvizirano lokalno zabavišče na tirih stare tovorne železniške proge. Ni v moji navаdi, a preden speljemo, se tokrat tudi jaz prekrižam.

Železnico so postavili Francozi še v času kolonialne okupacije. Z njo so tovorili poljščine iz nekaj kilometrov oddaljene vasi. Zdaj podjetni fantje s preprostimi vagončki po njej vozijo turiste na adrenalinske vožnje. Bambusna ploščad je položena na dve osi in eno od teh poganja motor prek jermena. Zavora? Lesen kol. Tolažimo se, da zadeva s tem mini motorjem ne more iti hitro, a občutek je divji, ko vagonček poskakuje po skrivenčenih tirih skozi tunel podrasti, grmičja in dreves.

Niso vse turistične zanimivosti v Battambangu tako zabavne. Gledam v skladovnico človeških kosti in mi je slabo, ko pomislim, da se je ta del zgodovine dogajal ne tako daleč nazaj, še v času mojega življenja. Med tem, ko je svet poslušal Beatlese in se ukvarjal s pristankom na Luni, so v Kambodži iztrebili vse izobražence. Za smrtno obsodbo je bilo dovolj, da si nosil očala, ker je to pomenilo, da znaš brati. Ker je bilo škoda nabojev, so eksekucijo opravili kar z rezanjem vratu. Na panoju razlaga, da se je kot dovolj dobro rezilo obnesel tudi rob palminega lista.

Battambang je drugo največje mesto v državi, na zahodni strani zadnje veliko mesto pred mejo s Tajsko. Ima železniško postajo v lepi kolonialni arhitekturi, pred njo prostoren trg, za njo peron s kandelabri in skladišči. A ura na postaji se je neznanega dne ustavila na 8:02, vhod pod njim je zaprt z rešetko, tire prekriva visoka trava. Že dolgo tu mimo ni zapeljal noben vlak, niti iz bambusa ne. Progo proti Tajski so Rdeči Kmeri uničili, da jim ljudje z vlakom niso bežali iz države.

Kulinarični krog

Vireakov program je natrpan. Z njegovim tuktukom brenčimo prek mesta od dogodivščine do dogodivščine. Ne obračamo kamnov, ampak opazujemo življenje. Reka Sangker in jezero Tonle Sap veljata za eno izmed najbolj polnih lovišč na svetu. Temu ustrezno je živahen Fis market. Pri petintrideset v senci sekajo ribe vseh velikosti na kose in jih mečejo v velike lesene sode, kjer pod pločevinasto streho tedne dolgo fermentirajo v nepogrešljivo ribjo omako. Nepopisno smrdi. Mislim, da se bom za nekaj časa odrekel azijski kuhinji.

Ustavimo se pri kitajskih springrolcah. Punce vlijejo zajemalko riževe juhe na vročo ploščo, jo na hitro popečejo in prestavijo na velika stojala, kjer tanke palačinke do konca posuši sonce. Tisoč petsto komadov na dan, paket stotih prodajo za dva dolarja. Kurjava za ognjišče so luščine riža. Za razliko od ribje tržnice se nam tu pocedijo sline. Na hitro skuhane rolce, napolnjene z zelenjavo, nič ocvrte, na prtu, katerega umazanija je že zdavnaj prekrila originalni vzorec.

Tudi naslednja kulinarična predstava se odvija na prostem. Brez kolibe, brez strehe, kar ob cesti. Ženska čepi ob majhnem ognjišču in votle bambusove palice polni z rižem in majhnimi fižolčki. Zapre jih z listi bananine palme in nasloni nad ogenj za eno uro. Nato obseka bambusovo palico vsega zažganega. Odsekanci gredo na kurišče, kratki tulec pa v vrečko za na pot – dva dni ostane užitno. Enega pojemo kar tam, tri vzamemo s seboj.

Še en kulinarični postanek. Kar naprej nekaj degustiramo. Tolažim se, da je azijska hrana zdrava. Na tržnici izberem najmanjši možni durian in si ga dam razsekati. Uh, ta vonj! Polovico uspeva pojesti med vožnjo, ostanek zavijeva v tri vrečke in zaveževa na najbolj oddaljen konec balkona hotelske sobe. Na notranji strani vrat hotelske sobe je namreč tablica, ki eksplicitno prepoveduje kajenje, uživanje drog in vnos duriana.

Šest dolarjev na osebo za all-you-can-eat se sliši vabljivo, ko nam šef strežbe razkazuje dolgo mizo z buffetom. A po prvem poskusnem krogu s taktiko ene žlice vsake jedi se izkaže, da je večina jedi neužitnih. V drugem krogu okusnih jedi zmanjka, pri čemer strežba samo zmigne z rameni, češ Več sreče prihodnjič. Zmanjka tudi elektrike in vse, kar se mi v temi še zdi sprejemljivo, so trdo kuhana jajca. Prvi se mi zdi sumljivo temen in ga odložim. Ko olupim drugega, pa se mi posveti, kaj izraz bejbiegz pomeni. Tudi svetloba sveče je dovolj, da prepoznam kljun neizvaljenega račka, ki so ga skuhali, tik preden je uspel prebiti lupino.

Na poti v hotel zavijemo okoli vogala z mini marketom. Pred njim velike vreče raznoraznega pečenega mrčesa. A želja po kulinaričnih avanturah mi usahne. Dolg dan se zaključi z mešanimi občutki.

Cambodia danes

Gostobesedna gostiteljica nam razkazuje tradicionalno kamboško hišo in ob tem pove marsikaj zanimivega o svojih prednikih, o svoji strogi teti, o obdelavi lesa za gradnjo in o svoji novi hiši, ki stoji skrita zadaj na dvorišču. O porokah sredi deževne dobe, v nasprotju s pravili tradicije, ki so najprej poteptali francoski kolonizatorji, nato kitajski komunisti, zdaj pa še svetovni kapitalizem. Njeno angleščino izkoristimo za tolmačenje življenja v tej deželi z nezavidanja vredno zgodovino.

Režim Rdečih kmerov je za seboj pustil družbeno opustošenje. Družbi je odtegnil tehnologijo, prekinil stik s tradicijo, iztrebil znanje. Zamujeno lovijo z intenzivnim šolanjem mladine. Mestni otroci preživljajo dolge dneve šolanja šestkrat na teden, enajst mesecev na leto. Iz šol se jih sliši na ulico, kako v zboru ponavljajo za učiteljem. Zastarele pedagoške metode, pa še te so na voljo le mestnim otrokom iz dovolj premožnih družin. To je očitno po telefonih, ki jih držijo v rokah.

Šolanje otrok na podeželju pa sploh ni samoumevno. Večina otrok odraste na ulici ali ob delu za svoje ravno tako neizobražene starše. Deal je naslednji, mi razlaga Simon, priložnostni znanec, medtem ko v rokah držimo frapeje za tri dolarje. Če pošiljajo otroke redno v šolo, dobijo hrano in šolanje zastonj, vas pa dobi čistilno napravo za vodo. Kaj pomeni revščina? Dolar na dan? Not even that, odgovori. Še vedno je marsikateri otrok prodan kot suženj, s čimer si preostala družina zagotovi preživetje.

Na eni strani mi bosonogi vaški otroci v preprostih igrah spuščanja zmajev iz polivinilastih vrečk vzbujajo romantične predstave o brezskrbnem otroštvu in življenju v povezani skupnosti. Na drugi strani mi mestna otročad v izolirani priklopljenosti v virtualna omrežja prek elektronskih podaljškov vzbuja nelagodje. Najbolj zaradi tega, ker vem, katera skupina otrok ima v današnji družbi priložnost in katera bo ostala brez.

Jezikovna šola

Vireak, naš dvodnevni turistični vodič po Battambangu, se dobro zaveda prednosti, ki jo nudi izobrazba v družbeno podjetniškem tekmovanju. Nekaj osnovnih fraz v angleščini, nemščini in francoščini mu daje naskok prednosti pred konkurenco ostalih voznikov moto rikš, ki obvladajo le najkrajše poti med turističnimi točkami Battambanga. Čeprav je preprost kmet, mu je jasno, da ne skorumpirana vlada, ne obiski mega slavnih zvezdnikov ne delujeta brez lokalne samoiniciative.

Veš, nikoli ne bom pozabil, kako hudo mi je bilo, ko je učitelj zaprl okna, da ne bi mogel poslušati. V šolo nisem smel, ker družina ni imela dovolj denarja, zato sem pouku angleščine prisluškoval z ulice. Moja šola bo vedno zastonj za vse otroke, ki jo bodo želeli obiskovati. In zelo si želim, da bo tako tudi po moji smrti. S pomočjo tujih učiteljev prostovoljcev je ustanovil jezikovno šolo. Na domačem dvorišču je uredil preprosto učilnico, denar za šolske pripomočke in malice zbira prek sodobnih spletnih platform. Če ravnokar razmišljate, v kako priviligiranem delu sveta ste se rodili, je dobra novica ta, da je možnost donacije še vedno odprta.

Karantena

Dva tedna nazaj se z Vireakom slišiva po telefonu. Pogovarjava se o življenju v karanteni. Ni turizma, ni tujcev, ni priložnosti za zaslužek. Vlada skrbi le za državi pomembno ekonomijo. Ustavila se je šola, ustavilo se je celotno življenje. Spomnim se njegovega vrednotenja dnevnega zaslužka s količino riža: vsak dan mora skuhati osem meric (merica je polovica lupine kokosovega oreha), da je družina sita. Kako pa kaj sedaj shajate?, ga vprašam kar tako, malo brezbrižno. Bolj slabo, a ni problem, pravi med značilnim hihitanjem, lakote smo vajeni še iz časov Rdečih Kmerov.   . . .   Fak.

Po koncu pogovora me telefon pozove, naj z zvezdicami ocenim kvaliteto zvoka. Fak! FAAAK!!! Kakšen svet je to?! Naprave v naših žepih omogočajo, da smo ves čas kao povezani: lahko si delimo lajkce, slike družinskih članov ali neposreden video na drug konec sveta. Nešteto oblikovalcev — tudi jaz — je življenje posvetilo temu, da bi poenostavili uporabo digitalne tehnologije in omogočili dostop do nečesa tako abstraktnega vsem, tudi najbolj neukim ljudem.

Ne morem pa se domisliti načina, kako bi s prijateljem in njegovo lačno družino delil nekaj tako preprostega, kot je škatla riža.

Fak.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja