V Haloze na piknik

[et_pb_section bb_built=”1″][et_pb_row][et_pb_column type=”4_4″][et_pb_text]

Delavke tretje izmene

Petnajst čez šest v nedeljo zjutraj, trop žensk na avtobusni postaji pred Saturnusom na Letališki, delavke tretje izmene čakajo avtobus. Malo prej so končale šiht bejbe, ki so se vračale domov v Mostecu, samo da so one imele na sebi drage plaščke in v rokah gucci torbice. Na petkah so se zibale od taksija proti bloku. Razlika med zdelane in zjebane.

Laze

Na devetnajstem kilometru se peljem mimo table Laze. Končno vem, kje se konča naša ulica, Cesta na Laze. V dolini ob Savi ni sonca, prekrili so ga oblaki, bolje bi bilo, da bi se namesto z mlekom za sončenje namazal s kitovo mastjo, da me varuje proti jutranjemu hladu. Peljem po špuri, ki sem jo narisal na Movescountu, po lokalnih cestah. Včasih asfalt izgine, vozim po makadamu. Prednost debelih gum.

Radio Študent do Hrastnika sploh ne njese

Zagorje, Trbolje, Hrastnik, po abecednem redu od spodaj navzgor, s te strani. Pri Savi ozka dolina ne dovoli več dveh cest, moram na magistralko, na srečo je široka in v nedeljo zjutraj prazna. Zrak je še pri miru, šibam s trideset na uro. S tako hitrostjo sem v Halozah v šestih urah. Razen če … a ni bilo na tracku napovedanih še nekaj višincev?

Trnov hrib

Znano vijugasta cesta, levo desno in gor dol. Energijska ploščica. Na obzorju valovite pokrajine cerkvica. Sedraž. Bi šel pogledat hiško na Hrib? Škoda, ni časa. Vsaka izgubljena minuta na poti je minuta manj počitka pri starših na malici. A Garmina me ne pelje dol po hitri asfaltni poti, zavijeva levo, kamor kaže tabla za Trnov hrib. Še gor. Na jasi slikam slikovito zapuščeno hišo, Trnov hrib 7.

Zapuščene steze

Pot postaja romantična, gozdno mehka, potem pa čedalje ožja, zaraščena in strma. Spuščam se z ritjo na gumi. Po teh blatnih vlakah se tudi s traktorji že nekaj časa niso vozili. Morda sem vseeno pretiraval, ko sem na računalniku vlekel bližnjice. Gospodinja si od presenečenja zalije copate, ni pričakovala, da se ji bo kolesar pripeljal na dvorišče s te strani.

Padec

Izraz ‘Na pol poti’ je relativno, odvisno ali si na poti z avtom ali z biciklom. Števec kaže blizu osemdeset, jaz v Laškem. Zdaj po štirih urah sem že lačen, pri mami in očetu me čaka malica. Garmina mi ponudi bližnjico čez ovinek, opazim tik prej, s polno hitrostjo zavijem z asfalta na kolovoz, se zataknem v kolesnico in se zvrnem. Pred očmi znamenita primerjava fuzbalerja, ki se na tleh zvija za prekršek, in povsem raztrganega kolesarja, ki se dela, da nič ni.

Obisk

Mama me oskrbi z arniko, propolisom in flajštri, oče z goro žgancev, ocvirki in mlekom. Še se spomni, kaj je prava hrana, tudi on je veliko kolesaril in hodil po hribih. Sedim na vrečki, rit imam namazano s kremo za molžo, zdaj je plenica v hlačah že lepo prepojena. Mama pravi, da s takimi ranami ne smem naprej, ampak vem, da ne misli resno. V njenih očeh sem junak.

Kolesarske do Rogaške

Vzporedne ceste, obvozi, kolesarske steze, včasih je vseeno treba za kak kilometer na glavno magistralko, vozniki prehitevajo na različne načine, zmaga tip s kolesom na prtljažniku, skoraj me oplazi. Vsaj tovornjakov ni. Od Šmartnega naprej lepe kolesarske čez pokrajino, bravo. So pa vhodi slabo označeni, bolj po sreči jih najdem.

Donat

Izberem Cafe Central, s pogledom na spedenan park sredi Rogaške, žgančki me ne tiščijo več, zdaj bi kaj sladkega. Izberem borovničevo kremno rezino in makjato. Točno štiri evre, sredi top turistične destinacije. Dobro nas nategujejo v Ljubljani. Donatu se odrečem. Po dolgem času sem šel na pot brez prve pomoči, tudi brez bebi vlažnih robčkov.

Gora

Pri Mestinjah zagledam Donačko goro, spomnim se, da se jo vidi tudi od Janija. Torej, samo še na drugo stran te špičaste gore moram prit. Samo zdaj ni več ravnih cest, ves čas gor, še veter se je dvignil. Čas predvidenega prihoda na cilj se premika v večerne ure. Z grebenske ceste imam razgled na gričevnato pokrajino. Ne da se mi več raziskovat, čim prej bi končal. A Garmina mi kaže pot skozi vinograde, raje ostanem na asfaltu.

A ste žejni?

Ne preostane mi drugega, kot da vprašam za pot. Doživim običajno štajersko dobrodošlico. Tu na steni je voda, jaz vam bom pa en špricer pripravil. Jedli bi tudi? Še enkrat dol, pa še enkrat gor, pa dol, in sem v pravi dolini, pri Cirkulanah, potem pa samo še gor do Janija. Skoraj osem ur vožnje. Stooseminšestdeset kilometrov. Tisoč in šesto višincev.

Ciljni šprint

Bejbi me po telefonu sprašuje, kdaj naj pride, noče bit pred na pikniku pred menoj, nima tam sama kaj počet. Štartala bo ob enih. Nejevoljen sem, meni garmina vztrajno kaže čas prihoda ob enih. Dokler se ne izgubim v Halozah, ko začne groziti dvourna zamuda. Potem prideva na cilj deset minut en za drugim, prfekt tajming. Za zadnji odcep pokličem Janija. Lahko pristaneš s helikopterjem, pravi.

Jani

Domoljub, patriot, na prsih ima vtetovirano Zdravljico, na levi strani, seveda. Na glavi kapa Društva za ohranitev vrednot osamosvojitvene vojne. Pripravljen na akcijo za branitev domovine, z bodečo žico, z orožjem. Ne strinjam se z njim, poskušam pa razumeti okoliščine, ki mladega človeka pripeljejo v takšno radikalno razmišljanje. V mestih, za varnimi zidovi urbanosti, se gremo nediskriminatorno človekoljubje in odprtost. Pa bi mi bilo všeč, če tu nasproti iz zidanice zrase minaret?

Moški piknik

Prislonim kolo, fantje so navdušeni, deda mi že naliva viski. Najprej bi kaj brezalkoholnega, prosim, pa dobim špricer. Potem imamo moško hrano, pleskavice z ajvarom, pa moške športne igre, streljanje s pihalnikom, fračo in samostrelom. Kdor izgubi, vozi šajtrgo pepela na deponijo. Vmes gremo pogledat koze vseh pasm. Najbolj smrdi Kekec, mali tibetanec.

Bejbi se nas naveliča in gre po bezeg. Čez eno uro me pokliče, naj pogledam k sveti Ani na nasproten hrib, od koder mi maha. Pravljično, pravi. Zaljubila se je v to dolinico. Kot jaz, na prvi pogled.

[/et_pb_text][/et_pb_column][/et_pb_row][/et_pb_section]