Ultra makadam trail

Kranjska gora Trail, Ultra Sky Run, 21. september 2019 — 62 km, 2900 vm, 8 h 36′

Gozd Martuljek, 1987

‘Joži! Prid’ poračunat tole mizo!’ Začudeno se spogledamo. Sedimo na prepišno hladnem hodniku gostilne pred vhodom v stranišče. Na mizi so čaji, nekaj kokakol, nič alkohola, nič hrane. Vsak si je naročil eno pijačo, bolj iz vljudnosti kot zaradi žeje, saj se nam gre po napornem smučarskem tednu vsem čim prej domov. Ovinek prek Vršiča na poti iz Bovca v Ljubljano smo naredili samo zato, da bi ustregli temu fantu, ki nas je ves teden vztrajno vabil k sebi v znano kranjskogorsko družinsko gostilno.

Takrat sem bil še zelo zelen in naiven. Moje življenjske izkušnje so bile geografsko omejene na rodno Celje in počitniški Piran, študentsko Ljubljano sem šele začel osvajati. Gorenjsko skopost sem poznal le iz ponarodelih vicev, a sem jo dojemal kot pretiravanje. Gesta tega kranjskogorca me je zato iskreno presenetila. Da nekdo povabi le zato, da iz tebe izvleče denar?! Precej drugačno gostoljubje, kot sem ga do takrat poznal.

Še zdaj se čudim, za kako majhen drobiž je prodal svoje ime in se zasidral na slabi strani našega spomina za celo življenje.

Odkrijte čudovit alpski svet …

Petintrideseti kilometer teka je navadno tisti čas, ko se mi v glavi zbudijo temni samogovori. Obdelujem neprijetne dogodke, nepotrebne izrečene besede, zamere, izgubljene priložnosti. Vsakič znova me te negativne misli presenetijo s svojim izbruhom. Je to obrambni mehanizem telesa, ki me na ta način poskuša ustaviti sredi dolgotrajnih naporov, ali pač podzavestna vzpodbuda, ki mi žile napolni z adrenalinom in me požene naprej?

Danes ne kopljem po preteklosti, obračunavam kar z organizatorji današnje prireditve. Razkačen sem zaradi dolgočasne trase. Le redko in na kratko nas pot zapelje po peš poti, kmalu se spet vrnemo na široko gozdno cesto. (Peter uvidevno komentira, da je spoznal veliko lokalnih cest.) Jezi me, ker sem ob ambiciozni spletni najavi prireditve in visoki štartnini pričakoval tekaški spektakel. Zdaj pa se mi zdi, kot da je nekdo tole sled v slabe pol ure naklikal kar po google mapsih. Počutim se ogoljufanega.

… in raziščite neodkrite kotičke

Banane, napolitanke, prestice, salama in kruh iz plastične vrečke. Običajna junk hrana z najmanj stroški in nič domišljije (edina svetla izjema so ekipa iz Podbrda z domačim štrudlom). Razdalje med okrepnicami so neenakomerne, bolj kot tekačem so prilagojene enostavnemu dostopu z avtomobilom. Vsakič se namuznem ob pogledu na vrčke z izotonikom — po barvi se ne razlikuje od navadne vode. Gorenjska jakost.

Tik pred koncem, po petinpetdesetih kilometrih štamfanja blagih naklonov makadama in asfalta, naša pot zavije naravnost gor po smučišču. Trail tekači se ne pritožujemo, redko kdaj je kaj pretežko. Vseeno pa se mi zdi neumno. Gotovo je ducat bolj prijaznih poti, na katerih bi lahko nabirali višinske metre, potrebne za itra točke. Traser pa je pot preprosto speljal po strmi gruščasti servisni cesti gor na vrh Vitranca in nato po isti poti nazaj dol. Pomanjkanje domišljije ali preprosto lenoba?

Trasa vas ne bo pustila ravnodušnih

Za seboj zaslišim šklepetanje železja in prestrašeno pogledam čez ramo. Z desne mimo mene prileti kolesar v polni bojni opremi spustaša in se zažene v bando na drugi strani ceste. Najbrž me preklinja, kaj za vraga počnem na stezi sredi bajk parka. Sori, tudi jaz ne vem! Nekdo je tukaj prfuknjen! Ko končno pobegnem kolesarjem, se znajdem na glavni cesti sredi mesta. Na izbiro imam slalomiranje med mamicami z vozički na pločniku ali šprint po cesti med avtomobili. Če je bila proga do sedaj dolgočasna, pa je zaključek vsekakor adrenalinski.

Ob gnili pašti in dva (!) deci zastonjskega piva v cilju me tekaški znanci poskušajo potolažit, da steza ni bila zanič, ampak namenoma preprosta in hitra. Organizator želi privabit čim več cestnih tekačev in narediti množično prireditev. Glasna glasba didžeja, ki ji v ciljnem prostoru ni mogoče ubežati, me dela živčnega. V Kranjski gori so bučne zabave postale norma. Izgleda, da bo ta trail samo še ena prireditev več, s katero bodo vabili ljudi na bučno zabavo.

Nisem razočaran. Jezen sem.

Trasa ni izpolnila poetičnih obljub iz najave, hrana je bila v najbolj poceni izvedbi, organizacija preprosta z malo stroški: brez elektronskega merjenja časa, brez zapore ceste, brez medicinske pomoči gorske reševalne službe na trasi. In za to mi je organizator pobral 75 evrov! Grega me zbode, da je to za en čevelj dobrega para tekaških copat. Počutim se nategnjenega. Spomni me na izkušnjo z gostilniškim sinom, ki nas je dneve nagovarjal, da bi od nas pobral denar. Za vtis, ki ga je ob tem pustil, pa mu je bilo malo mar.

Ker vsaka izkušnja prinese nekaj dobrega, je tudi ta. Če me kdo vpraša, kateri je moj najslabši trail, mu zdaj lahko brez premisleka odgovorim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja