Dogodki,  Izleti

Trgatev

Šepavec je bil nepriljubljen, ljudje so se raje obrnili stran, kot da bi ga pozdravili. A ko je na ocenjevanje prinesel ‘neizprosno žlahtno vino’, so ga skrivoma sledili do vinograda, ki je bil v tako strmem bregu, da je lahko po njem hodil le on z eno nogo krajšo od druge. Od takrat naprej so ga vaščani spoštljivo pozdravljali z dvignjeno fedoro.
— Prirejeno po zgodbi na spletni strani Fedora Wines

Steklenica, nalepka, zgodba. Navdušen sem še preden okusim vsebino steklenice. Družina Kobal ve, kako se prodaja vino. Z dobro zgodbo. Ne čudi me, da se ljudje, ki v restavraciji s srečno roko izberejo z menija njihovo vino, sedejo v avto in se pripeljejo sem na Kras, da na lastne oči vidijo, kje ta žlahtna kaplja priteče iz zemlje. Jaz tega vina ne poznam — na trgatev sem povabljen po zaslugi Bejbikine nove družbe, Kluba knjižnih izdajalk in preprodajalk.

Knjigotrštvo je lepa branža, finančno pa ni cvetoča, zato si je marsikatera izmed članic že poiskala nove izzive. Mojca, čigar gostje smo danes, se je lotila vinarstva. Nič polovičarskega ali ljubiteljskega, temveč na polno: opravila je sommeliersko izobraževanje in obula škornje za med trte. Rezultati so že tu. Ena od skrbi je, kako rednim kupcem pojasniti, da letos Pinele ne bo. Hiša Franko je odkupila prav vse sode v naprej.

Na trgatvi sem bil do sedaj le enkrat, še kot otrok. Spomnim se, da so nas neprestano klicali za mizo. Gospodinje so pripravljale hrano, gostje smo jedli, prav zares sta v vinogradu garala le domača sinova. Tudi danes nas že za zajtrk čaka obložena miza: pršut, sir in bel kruh. Ura je pozno jutranja in mi še vedno pijemo kavo. Slutim, da tudi današnja trgatev ne bo prav hudo garaška.

Danes se obira le zadnjih nekaj vrst zelena. Večino so že obrali v vetru zadnjih dveh dni. Kar je ostalo, celo za nas priložnostne obirače ni prevelik zalogaj. Dovolj časa imamo, da se po vsaki obrani vrsti trt dobimo pri klopi z vodo in vinom, saj se je hladno jutro razvilo v vroče dopoldne. Najprej iz radovednosti, nato pa vedno bolj pogumno spuščam v vodo tudi nekaj hladnega vina. Saj na Krasu je treba šparat z vodo, kajne?

Med brajdami vlečem na ušesa. Izvem, da se sorta zelen tu naglašuje na drugi zlog, kot pridevnik, ime pa je prišlo iz žive barve listov trte. Zelen da je avtohtona sorta na Vipavskem, tu pa že ne več, ker smo preblizu Komnu. Vinarji so natančni. Meni pa je bolj kot ne vseeno; grozdje je zelo okusno in ker skrbijo zanj na najbolj možen naraven način, ga brez skrbi zobam. Obirači naj bi med delom žvižgali. Razen onih z izrazito slabim posluhom, ki bi na ta način povzročili še več škode.

Zaradi sonaravne pridelave pod trstikami raste vse sorte: trave, razno klasje, pisane cvetlice, dišavnice, sivka, šipek, šparglji, … Ko osušeni pecelj popusti pod težo, grozd pade na mehko posteljico. Navdihnjen od mamine zgodbe o tem, kako so po žetvi poslali med strnišče otroke pobirat izgubljene klasje, grem še enkrat med trte in iz zelenja nervoznim osam kradem izgubljene grozde. Luksuz nedeljskega obirača — vsega skupaj naberem za manj kot pol gajbe jagod.
Ker z zelenim kmalu opravimo, se lotimo še refoška. Ni še popolnoma zrel, zato trgamo samo liste, da bodo grozdi uživali sončne žarke v svojih zadnjih dneh.

Ni bilo niti poldne, ko pogovor nanese na temo, v katero nisem hotel drezat. Pregovorna slovenska nevoščljivost, ki na Krasu plete še posebej legendarne zgodbe. Vzporedno z uspehom vinske kleti so se krhali odnosi s sosedi in zdaj je nagajanje s prijavami inšpekcijam in policiji običajen vsakdan.
Slovenci smo res čudaki. Najhuje je, da zaradi obilice tovrstnih zgodb samo naveličano zamahnemo z roko: Ah, Kraševci pač. Trda zemlja pa to …

S slabo vestjo se usedem k mizi. Dela ni bilo veliko, nimam občutka, da sem si zaslužil takšno dobro kosilo: česnova juha, zelenjavna juha, jota, pašta. Vino. Fedora vino! Ne preostane mi drugega, kot da slabo vest tolažim z vinom, in zato zagrabim priložnost — degustiram vse, kar je na mizi. Kmalu me napolni zadovoljstvo in tisti občutek, ko veš, da bi bil greh, če ne bi. Po letu in pol abstinence od alkohola sem našel res zelo dober razlog, da jo prekinem.

Ocenjevanje zrelosti, obiranje ob pravem času, maceriranje, vzgoja kvasovk, hranjenje grozdja, redčenje klobuka, … na toplo sončno popoldne se izza obložene mize vinogradništvo sliši logično in preprosto. Privlačno in navdušujoče. V valu navdušenja bi najraje obljubil, da naj name računajo kar pri vseh štirinajstih trgatvah, ki jih imajo na sezono. A takšnih priložnostnih gostov so vajeni. Ko gre zares, se kliče armado veščih trgačev, plačanih na težo obranega.

Teden dni kasneje me Katja za mizo prepričuje, da je embalaža nepomembna, da šteje le tisto, kar je v njej — dobro vino. Poskušam ji dopovedati, da marketing uči drugače, da je ravno vino šolski primer, kako so kvaliteta izdelka, izgled embalaže in cena neločljivo povezani. Vse troje mora biti poravnano v isti kategoriji, sicer ekonomija ne deluje.

Vsi bi želeli vedeti za skrivnost, za nepriznano vrhunsko vino, ki bi ga hodili iskat na rinfuzo, po evro ali dva na liter, skoraj kot uslugo, da spraznimo sode.
Ampak … ne od svojih prijateljev, vinarji živijo od prijateljev žlahtne kapljice!

En komentar

  • MOjca LiST

    Hm, blizu Komna?
    No ja … 🙂
    (o vinu ne bom, se ne spoznam, kljub temu, da sem Kraševka)
    Kraji, kjer si trgal, so pa krasni, krasni, krasni… zame polni spominov …
    Par kilometrov stran sem preživljala otroška poletja… pa tudi trgatve, nič bat 🙂

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: