Select Page

Pred nekaj tedni sem se klatil po Kijevu in si privoščil obisk v Pinchuk Art Centru.
Ustavil sem se pred fotografijo, ki mi je bila znana. Res velika slika, sestavljena iz dveh kosov, z obilo podrobnostmi, ki si jih lahko opazoval z zanimanjem tudi z desetih centimetrov oddaljenosti. Odlična tehnična kakovost. Print na akrilno steklo. Tema pa dokaj bizarna: notranjost trgovine s ceneno robo.

Resnici na ljubo se mi je mudilo. Premožni ukrajinski oligarh (Viktor Pinchuk, lastnik centra) si namreč da duška. Poleg stalne razstave je v vsakem prostoru nekaj nadstropne hiše novo doživetje. V skladu z naslovom ‘Your Emotional Future‘, glavne razstave v tistem času. In splačalo se je videti prav vse.

Nekaj nadstropij niže me je prešinilo, da fotografijo poznam iz članka o tem, da je bila prodana najviše licitirana fotografija do takrat. 99 cent Andreasa Gurskyja. Še vedno je tretja na seznamu najdražjih fotografij. Hecen občutek. Videti nekaj takega v živo. Od blizu. Nepričakovano.

In doživeti dva ogleda z dvema različnima občutkoma. Prvega neobremenjenega, brez vednosti o vrednosti dela, in potem še enkrat, iz povsem druge perspektive. Najprej: uau, tole se pa res vidi v detajl! Potem: slika je skoraj banalna, ampak visi v galeriji. Očitno je nekdo v tem prepoznal umetniško delo, avtorsko zgodbo. In nato: toliko denarja! Pa sploh ni original (natisnjeni so vsaj trije izvodi).

Sledi razmišljanje o širokem razponu možnosti, ki jih nudi fotografija kot medij in kot možnost zaslužka. Nekaj centov na iStocku, nekaj evrov pri reviji, nekaj sto za poroko, nekaj tisoč za naročene portrete pri razvpitih fotografih. Nekaj milijonov za fotografijo z zgodbo, ki je všeč pravemu človeku.

In vmes se vrine zlobna misel. Da je slikano v Sloveniji, bi oseba s slike prek informacijske pooblaščenke gotovo uspela preprečiti razstavljanje te slike. 🙂

%d bloggers like this: