Select Page

Čakajoč na vaporeto, Benetke
10. marec 2013

V Benetke pride vsako leto 15 milijonov turistov. Plus minus nekaj milijonov. Vedno, ko grem čez Markov trg, me prevzame groza. Občutek imam, da so vsi prišli ravno ta dan.
Zato se glavne turistične transverzale od parkirišča do Markovega trga kolikor je le mogoče izogibam. Precej po sreči sem že pred leti v knjigarni našel precej neobičajen vodič po Benetkah. Po sledeh strašljivih zgodb belih duhov, trupel brez glave in hudiča v vseh možnih oblikah te vodi po stranskih ulicah in trgih. Zgodovino Benetk spoznavaš tako rekoč z dvorišč, od znotraj. Tokrat sva z Rado prehodila zadnji dve poglavji. Zdaj grem v lov za nadaljevanje serije. Avtor še piše, a njegove knjige so razprodane.

Slikanje, fotografiranje, ‘taking pictures’ ali kakorkoli že temu rečemo, eksponentno raste.
Beležimo življenje in prostor okoli sebe. Karkoli se nam zdi zanimivo spravit v spomin ali deliti z drugimi. In ker nič ne stane, raje več kot manj. Mimogrede ducat. Nekaj deset. Tudi do nekaj sto na dan. Lahko nekaj tisoč. Vemo, kako to gre, ko enkrat steče, kajne?
V Benetkah torej ni kamna, gondole, trga ulice ali goloba, ki še ne bi bil fotografiran v vseh možnih obdobjih dneva, vremenskih prilikah in luninih menah. Ni mogoče narediti fotografije, ki je že kdo ne bi. (Ali pač. S fotografijo zabeležiš trenutek, ki ga še ni bilo in ga nikoli več ne bo. Odvisno, kako na to gledaš.)

Vsekakor fotografije iz Benetk niso trofeja, s katero bi požel ne vem kakšno zanimanje.

Kaj torej kot fotograf počnem na takšnem izletu? Da bi se šel Arneta, vlekel za sabo dvajstet kilski kovček fotografske opreme navsezgodaj in čakal blue-light? Ne pride v poštev. Moril ljudi na ulicah s flešom na palici? Nisem tak tip. Poleg tega z mojo Bejbiko uživava samski medeni vikend. 🙂

Vzamem kot suhi trening. Saj veste – smučarji celo poletje delajo počepe, skačejo z noge na nogo, poskakujejo po stopnicah in delajo salte v vodo. Skrbijo za telesno pripravljenost. Vadijo tehnike v različnih hitrostih, da jih imajo pod kožo, ko gre zares.

Lovljenje figur v pravih pozah – V pravem položaju koraka, v postavitvi med njimi in v razmerju z drugimi objekti.
Ugotovim, da rafalno streljanje ne pomaga. Ne glede na zmogljivost aparata pri številu posnetkov v sekundi se zdi, da je čakanje na pravi trenutek z lovljenjem ritma bolj zanesljivo kot zanašanje na srečo, da bo en izmed zaporednih posnetkov zadel.

Privajanje na vidnost skozi objektive – Z veliki senzorjem v novem aparatu so objektivi dobili drugačen pogled. Kot vidnosti je precej večji, za 1.6x. Moj najljubši 35 mm objektiv sedaj zajame precej več. Treba je stopiti bliže. Ali se navaditi opazovati širše. In bolj paziti na popačenje perspektive. Nove pogoje spraviti v male možgane za hitro okvirjanje motivov.

Testiranje torbic, trakov za nošenje, žepov za objektive – Kako ne izgledati kot običajen novodobni turist? Pisana vetrovka, hlače s podloženimi koleni, udobni športni čevlji z vibram podplatom, fotografski nahrbtnik z zataknjeno marelo. New York, Patagonija, Benetke. Moda, ki povsod deluje. Kako praktično! In tako neestetsko.
Ukvarjam se torej s tem, kako izgledati relativno eleganten tudi takrat, ko prenašaš s seboj najnujnejšo fotografsko opremo. Pomemben del uspeha je ločevalna dieta. Natančna izbira opreme, ki jo tisti dan res potrebuješ.

Ostalo pa, kot vedno – Napenjanje možganskih mišic pri iskanju drugačnega, neobičajnega motiva – Ali je to mogoče? V Benetkah? Vemo da je. Na internetu gledamo fotografije, za katere se nam zdi, da bi jih lahko posneli tudi sami, samo če bi se tega spomnili. Biti ob pravem času, na pravem mestu, gledati v pravo smer in razumeti dogajanje ter ujeti bistvo za pripoved zgodbe.

Trening.

> Slike iz Benetk, marec 2013

%d bloggers like this: