Kraljeve tombe, Gyeongju

Sanjam premescanje na marandu. Firma je gromozansko velika, svoja stvari iscem po vseh nadstropjih. Ponudijo mi, da ce ni prostora, naj se v sluzbo pac vsak dan vozim. Ampak jaz si se naprej zelim v sluzbi tudi prespati! …. Sanje pac.

Zajtrk. Spet jajca in popecen toast. V mleko si namocim sladke kornflekse. To je na voljo. Continental breakfast, zelezna klasika, ki jo zahtevajo turisti. Domacini za zajtrk jedo isto kot cez ves dan: riz, nudlce, zelenjavo, juhe. Jaz bi bil takoj za.

V vsakem paketu toasta sta dva krajca. Pri hlebcu je krajec slasten zaradi se vec skorje. Pri toastu pa se tega dela vsi izogibajo, kar pustijo ga v vrecki in gredo s prsti mimo njega do naslednjega. Tako dosledno, da pomislim, ali se ga morda ne pusca namenoma, kot pokrovcek ostalim toastom? Kakorkoli, v Juzni Koreji ni vec lakote.

Tretji dan koncno placamo vstopnino tudi za med ta glavne tombe. Saj vstopnine niso visoke, med 2 in 4 evri, samo v wonih se slisi veliko. En evro je 1300 wonov. Ena od tomb je prerezana, da lahko gremo not in si v zivo predstavljamo, kako je zgrajena. Relativno enostavno. Krsta v hiski, hiska v gomili kamenja, zasciteno z ilovico pred vlago, cez vse pa debela plast zemlje. Preprosto in ucinkovito. Prerasceno z gozdom so bili zakladi stoletja varni pred roparji.

Malo naivno se odpravimo do bližnjega jezera. Dlje je, kot smo mislili. In drugace izgleda, vecje in manj romanticno. Taksi nas pusti pred nekim zapuscenim centrom za vodne sporte. Lokalna turistka razlozi: zaprto zaradi vrocine. Kako, prosim?! Ob obali hotel do hotela, ulice pa prazne. Redki avtomobili. Zaprte ali prazne restavracije. Res je torek, ampak smo v najvisji poletni sezoni solskih pocitnic.

Toliko samokontrole se imamo, da se ne nazremo slascic, dokler ne najdemo nekaj odprtega. Po nekaj neuspelih poskusih sledimo puscici Drive in zavijemo v McDonalds. Tu pa so ljudje. Bejbiki se kar oci svetijo. Brez mene bi lahko sla ona vsakic v mkdonalds, pravi. Pa take.

Najvec zivljenja se slisi iz zabaviscnega parka. Vsakic, ko se vagoncek spusti v globino, se slisi kricanje. Tudi mi si privosccimo malo adrenalina. Sposodimo si tricikel in sofiranje prepustimo mladenicu. Na sreco je ze malo slab na baterijah in ne dopusca nekih besnih hitrosti. Najprej potreniramo ob reki, potem si ogledamo negativno pagodo (celo prizorisce expa je urejeno, a prazno). Se en izlet po podezelski cesti in ura izposoje je mimo.

V mesto se vrnemo z busom. Sofer mimogrede med voznjo opravi pogovor. Kaj je bilo tako nujnega? Ga je klical sef?! Za vecerjo si kupim skatlo bradley kruhkov, Bejbi in Maco pa oreo poskote in sadno mleko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja