Seul, black mirror

Seul

Dolgo ne morem zaspati od skrbi. Sredi noci grem na splet pregledovati cene prenocisc v Koreji. Cez cas se potolazim. Samo na severnem delu vzhodne obale so cene tako zelo visoke, pa mi ni jasno, zakaj. Morda posledica minule olimpijade, ki je bila tu blizu. Na sami obali so veliki dragi rezorti, motelov pa, vsaj na booking.comu, ni veliko. Poleg tega niti ne vemo, v kateri del gremo na trek ( ohlapna organizacija). Odlocitev: gremo v Sokcho in v information ofisu in-situ poiscemo spanje.

Danes je se topleje. Le obcasno nas oblacek pohajacek odresi zgocih soncnih zarkov. V senci med visokimi hisami bi lahko bilo prijetneje, ce fasade ne bi bile iz stekla. Še v senci se blesci. Redki nosijo maske prek ust, ceprav se propaganda za njih pogosto vrti na reklamah. Zascitite se pred posledicami gospodarskega razvoja, pred ceno lagodnega zivljenja.

Študentska četrt

Danes se odpeljemo s podzemno nekaj vec postaj. Izgleda bolj studentsko, tu in tam celo kaksen grafit, vendar kontrolirano, le na boksih javne infrastrukture. Smeti na tleh tudi ti ni, ceprav so smetnjaki redki. Se cikov ni. V oci mi padejo le pike od zvecilnih gumijev, ocitno kamere le ne pokrijejo vsega javnega prostora.

Trtickeye muzej najdemo v kleti velikega bloka. Nekaj ilizij je znanih, narisanih na stene tako, da iz ene tocke izgledajo prepricljivo tridimenzionalno. Glavno pa se zacne z aplikacijo na telefonu, ko slike ozivijo. Noro, kaj vse zmore sodobna digitalna tehnologija, ki jo nosimo v zepu! Seveda se temu cudim samo jaz, ki se spomnim, koliko truda je bilo trreba vloziti v dokaj enostavno animacijo … eee … 25 let nazaj. No ja, saj cetrt stoletja pa je veliko. V Londonu imajo sience (history) museum. V tem koncu sveta pa se znanost dogaja zdaj.

Na sinovo veliko zeljo gremo cohat zivali. Za njegova leta bi pricakoval zeljo po obisku kake divje diskoteke v Gangnamu, ampak okej, najbrz so fiziki pac taksni. Naj bi bil cafe, pa je ena velika soba z otroskimi igrali, po katerih divjajo rakuni. Pasja druzba je bolj navelicana in pretezno polezava. Vse redno futrajo, da niso prevec nasilni pri stikanju po zepih. Kljub temu imava z enim debeluhom incident, ker se loti fotoaparata s svojimi kremplji in zobmi.

Studentska cetrt ima klasicno ponudbo: prevladujejo hitra prehrana in lepotilni pripomocki. Neverjetno, kaksna presija na zenske. Zenske na ulicah so vecinoma cedne in postavne, za naso navajenost le cudno ploscatih obrazov. Punce na reklamah pa so bolj podobne androgenim robotom iz filmov. Popolnoma gladkih obrazov in siroko razprtih oci. Prva plasticna operacija ze za maturo je v Koreji norma.

Ribje kosilo

Gromozanska hala z ribjo trznico. Zdaj nismo vec preseneceni. Samo nad delom, ki je na parkiriscu. Le kdo prezivi hranjenje z ribo, ki ves dan mrtva lezi na 35 stopinjah?! V pokritem delu je prijetno hladno in ribe in raki in hobotnice zivijo v natlacenih akvarijih. Izberemo dvokilsko, podobno oradi in si jo damo pripravit v restavraciji v prvem nadstropju. En del v surovih trakcih, vecino na zaru. Dobra je. Ne najemo se do sitega, ker ne dobimo riza. Po drugih mizah sodec je namen, da se napokas ribjega mesa in rakov. Vendar … ze nase kosilo z eno ribo nas stane slabih sestdeset evrov. Racunamo, da bo zivljenje izven Seoula vseeno malo cenejse.

Kolesarski izlet

Obalo ob reki Han so prenovili za olimpijado leta 1988. V primerjavi s predeli v centru, kjer je visoka tehnologija vseprisotna, ta del izgleda skoraj zastarel, preprost. Vendar simpaticen. Sposodimo si kolesi in naredimo en okrog po otoku. S sinom greva na tandema. Zadnji sedez mi omogoca snemanje med voznjo, a obcutek je cuden. Motoristi dvojci s snemalci na Touru so res mojstri.

Ob najinem dvojnem pogonu Bejbika kmalu zacne po froomovsko zmajevati z glavo. Cela ura kolesa v tej vrocini je izgledala veliko, zdaj pa se nam ze mudi nazaj vrnit kolesa. Zamudimo sest minut in zenska hoce od nas doplacilo. Korejska natancnost. Raje bi malo podmazala verigo.

Gangnam

Se vedno nimamo dovolj, odpeljemo se se v razvpiti Gangnam. Tema je ze in malo smo navelicani, ne da se nam raziskovati, glavna ulica pa nas ne navdusi. Pojemo nekaj kolackov iz dunkin donutsa (ne navdusijo). Vseeno ekipo nahecam, da gremo se dve postaji naprej do coexa. Z malo srece najdemo, kar me je navdusilo na sliki na internetu.

Se en moderen trgovsko poslovni center. Pod terenom trgovine in prehodi in povezave, v pritlicju ploscadi in ceste, nad tem svetlece zgradbe. Podbevi se blesci steklo, ponoci luci. Med temi valovita streha. Osvetljena od spodaj in podprta s steklom kar lebdi v zraku. Pod njo pa vecnadstropne lesene knjizne police, zalozene s knjigami. Citalnica Starfield. Seveda se – balkanci – najprej vprasamo: kako to, da knjige ne zginevajo?

Se zadnja voznja z metrojem danes. Ob deseti zvecer so vagoni polni, dan se zakljucuje sele sedaj. Starci bolscijo predse, mladina gleda v telefone. Chatanje, reklame, igrice, instagram objave, sportni prenosi. Le redki gledajo dolge filme ali se redkeje berejo daljsa besedila. Kar nekaj pa jih tudi telefonira.

Spat gremo spet pozno, ob enih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja