V soboto je Tamar poln, redarji skrbijo za red na parkiriščih, odločim se za beg na drugo stran, gor na Tromejo. Najprej dol do Rateč po sneženi špuri, potem gor v hrib po gozdni cesti, ves čas po snegu, nasproti prihajajo turni smučarji in sankači. Lahko bi končno preizkusil dereze, pa jih nimam s seboj, od daleč je hrib izgledal kopen. Nekaj časa se lahko delam lahkega in stopam po skorji, više gor se sneg vztrajno vdira in drsi, skrajšam korake, podplati na salomonkah nimajo več dobrega gripa. Ne vem, ali se kdaj znebiš tega občutka, ko rineš gor v hrib. Namreč: le zakaj mi je tega treba? Boli gleženj, ščipa…