Šolskega spričevala nisem nikoli prejel v roke. Tiste zadnje nepomembne dni šolskega leta sem bil že v pancerjih na gnilem junijskem snegu Logarske doline. Šele po tem zaključnem trening tednu so se začele poletne počitnice. (Kakšenkrat sem se temu klubskemu drilu izognil, ker je ravno takrat tudi sezona češenj in sem se jih pri Alešu nažrl tako, da se mi je vnel slepič in sem pristal na urgenci.) Kakorkoli, konec junija sem zapustil Celje in se preselil v Piran za dobra dva meseca. Če k temu prištejem še vse praznike in vikende med letom, lahko z dokaj veliko gotovostjo trdim, da sem v Piranu preživel četrtino svojega otroštva. Imam srečo,…