-
Krnička gora
Neoznačena pot iz Matkovega kota, 10. september 2023 — 11,5 h / 13 km / 1590 vm Matkova kopa in Krnička gora sodita med težje dostopne vrhove Kamniških alp. Zelo zahtevno brezpotje, krušljivo in izpostavljeno. Tura je orientacijsko zelo zahtevna. — Brezpotja, Vladimir Habjan, Sidarta Po eni uri hoje se še kar loviva okoli drugega stavka v opisu poti, idilične lovske hiše na dnu Matkovega kota. Končno le najdeva stezico. Opis je dober, če ne ubiraš bližnjic po svoje in zgrešiš ključno tablo na odcepu. Stezica — enkrat, ko jo končno najdeva — se izkaže za prijetno in dokaj shojeno. Preči strme bregove mimo grap z vodo. Do vrha sicer…
-
Klara na Poti
Petek 23. julij Klarin drugi dan na poti Na Kamniškem sedlu sem v eni uri in štiridestih minutah. Kar olimpijsko se počutim. Premočene cunje dam sušit na veter in se grem gret v jedilnico. Vsakič znova me preseneti, kako sveže je v planinah v primerjavi z dolino. Ena jotica bo legla. Pa malo več kruha, prosim. Klara in Vane prideta čez kakšno uro, uro in pol. Udobno se naslonim nazaj in začnem urejati zapiske na telefonu. Tisti prosti čas, ki si ga doma težko vzameš. Ko po joti podrem zadnji kupček, naročim še jabolčno pito in jo poplaknem s kavico. Dolgčas preganjam s čvekanjem. Oskrbnik pravi, da so poti v…
-
Macesnovec
Pod Kamniškim sedlom, 4. oktober 2020 — 6h 20’, 15,3 km, 1520 vm Za seboj slišim šum. Naj se ozrem? Don Juan (tako Castaneda) odsvetuje oziranje prek levega ramena. Lahko bi ugledal lastno smrt, kako te opazuje, in se posral v hlače od strahu. Morda pa je samo veter, ki glasno mrši krošnje nad mano. Veličastna zvočna kulisa za samotarski pohod po planinah. Mimo šine temna senca. Prehitro, da bi sploh dojel in se prestrašil. Kar brez luči? ‘Pozabil doma’ in šiba naprej. Noben kamen na poti mu ni skrivnost in tudi sredi trde teme hitro izgine na poti pred menoj. Za njim hodi pes, ki ne skriva, da bi…
-
Kočna
Kamniške alpe, 19. september 2020 — 19 km, 2450 vm, 12 h Pravzaprav sta Kočni dve: Jezerska in Kokrška. Prva je veliko bolj obiskana, ker je del Slovenske planinske poti. Seveda pa imava midva v današnjem planu namen osvojiti obe. Ta skrajno zahodni konec Kamniških alp je ostal nedokončan del prečenja, ki sva ga naredila dve leti nazaj na Amfibijini SPP1D, ko sva šla v enem dolgem dnevu od Ojstrice do Grintovca, za Kočno pa je zmanjkalo časa, volje in poguma. Pozimi si za pohode v hribe zjutraj kuham sveže tople obroke, ne glede na uro, ob kateri štartam. Poleti pa sem jutranjo pripravo optimiziral: hitro splakovanje pod perutkami, oblačenje…
-
Vrtoglavica II.
Kamniške alpe, 5. in 6. september 2020 — 20 h, 30 km, 3700 vm Petinosemdeset ali stoštirinajst? Rdeča ali roza prijavnica za Savinja Trail? Kolebam med dvema dolgima razdaljama, čeprav je moja tekaška forma praktično nična (niti na Rožnik se mi več ne da). Malo se čutim dolžnega, da pridem, ker je Celje moj rojstni kraj. In trail dogodkov letos res ni obilo. Torej, na koliko ur trpljenja naj se prijavim?Takrat pokliče Anže in pove, da grem čez vikend plezat v Kamniške alpe. Pot v Repov kot iščemo z lučkami na glavi, zdani se šele pri koritih. Sanjska plaža za kampiranje v dvoje, pravi Tone. Preizkus, ali je bejba iz…
-
Šnelkurz čez Kamniške
Slovenska planinska pot v enem dnevu, 29. september 2018 ⎯ 24 km, 3070 vm, 13 h 40’ ⎯ Fotolog adijo pamet, stara kurba, adijo svet, pusti betonske nosilce, naj ga nosijo, adijo pamet, danes gremo na izlet (Adijo pamet, Lačni Franz) Tempo mini četice modrih čelad mi hitro postane prepočasen in šibam naprej. Šele ko ne vidim več njunih snopov luči, se ustavim in jih sede počakam. Noč ima svojo moč. Nervozen sem, skrbi me, ali sem dovolj oblečen. Dvatisočaki, megla, veter, morda noč v bivaku. Tone in Miha imata resne nahrbtnike. Iz njih vlečeta flise, goreteks jakne, čelade, iberhoze, dvojne rokavice. Potem pomislim, da sem v teh istih majicah…
-
Vrtoglavica
Kalški greben — 13,5 km, 6 ur, 1700 vm — Fotolog En disklejmerček (bi napisal Šalehar): Grozno strah me je višine. Ko gledam v globino, me vleče dol. Navsezgodaj sem še zelo samozavesten. Ne manjka veliko, da bi zahupal zmenetu pred menoj, ki cinca zapeljat s svojim mercedesom prek jarka na cesti. Resni planinci strogo gledajo nas v avte, ker smo se pripeljali kilometer bliže začetku peš poti. Vsi so oblečeni po planinsko: hlače, vetrovke, gojzarji, palice. Prvič me stisne. Švic majca, kratke legice, pohodni copati, na hrbtu dva litra vode in skodelica riža. Hm, a sem ziher vzel dovolj? V prvi breg zagrizem kot gams, na Kokrško sedlo pridem…
You must be logged in to post a comment.