Select Page

Harder than a rock

AC/DC me spravi v boljšo voljo. Zunaj je tema, mraz pod ničlo, jaz v pajkicah, obračam na gorenjsko avtocesto. vsakič znova me grize dvom, a je res nujno iz tople postelje, ven iz cone udobja. A se teče Stol?, včeraj vprašam Primoža prek fb in dobim potrditev. Ne samo teče, fantje se gor vozijo s kolesom.

Stol 2016-P1460305.jpg

Dve leti intenzivnih priprav so mi pustile nekaj rutine, pripravim se v uri, dveh. Volnena majica, hlače z naramnicami, rute, kapa, rokavice, anorak. V nahrbtniku voda, sendivč, tablice, magnezij, prva pomoč, astrofolija, telefon, luč. Fotoaparat, jasno. Seznam je dolg, marsikaj bi raje pustil doma, a poln nahrbtnik je del treninga, na Burji je vse to obvezna oprema. In da, ko rabiš, pride prav.

Še dva žaklja gresta v avto, en s hrano in pijačo, za takoj, ko s trsočo roko odprem avto. Drug s suhim bombažem za preobleč. In kapo in bundo in čevlji. V glavnem, poln avto. Varen občutek. Z garminom najdem izhodišče, Javorniški Rovt. Na uri imam narisano sled, da najdem Stol. Markacije in smerne table so fajn, ampak sled je za ziher.

Stol 2016-P1460345.jpg

Visoke hribe izberem, ker za Ljubljano napovejo meglo in onesnažen zrak. Tukaj gor pa inverzija, več kot deset stopinj kaže na soncu, vidljivost pa do horizonta. Imam občutek, da bi na sever videl do Salzburga, na jug pa do morja, če le ne bila Zemlja ukrivljena. Pred menoj je Triglav, pod menoj cerkvica sredi jezera.

Na svoji prečki ne srečam nikogar, že kaki dve uri, potem pa sredi melišča gams. Ne, ni gams, en tip mi priteče nasproti. Iz ušes potegnem slušalki, on mi hiti razlagat, da je Rajko, ltekaška legenda, v nekaj minutah izvem rezultate njegovih maratonov. Pri petinšestdesetih še vedno teče maratone okoli tri ure in petnajst minut.

Stol 2016-P1460316.jpg

Bravo, care, a se lahko slikam s tabo? Potem vtaknem Toma Waitsa nazaj v glavo in grem naprej, navzgor, skozi hladen borov gozd v zatišni kotanji do osončene ravnice z razgledom po grebenu na vzhod in zahod. Veličastno. Kakšen dan! Slovenci smo res prismuknjeni s to hojo v planine, ampak danes mi je jasno, zakaj.

Sled neusmiljeno kaže v levo pot, ki vodi naravnost navzgor po melišču, po vseh štirih lezem navpično gor in sem fouš onim drugim, ki gredo po vzporedni zložnejši poti. In niti ziher nisem, ali grem na pravi vrh. Res sem frajer, takole v pajkicah in mini nahrbtnikom, sprašujem otovorjene planince v gojzarjih, kje se gre tukaj na Stol. Pomiri se, na njegovem vrhu si.

Stol 2016-P1460354.jpg

Pokličem očeta, da se považim, kje sem, on mi pove, da sta šla z mamo gor ene osemkrat, v snegu. Dol grem direkt po južni, strmi, težko tečem, teren je neraven. Gledam ljudi, ki šele rinejo gor, ima me, da bi jim govoril, da je do vrha pa res še zelo daleč. Potem se mi to malo maščuje, ker v resnici je zelo daleč do mojega avta. Kmalu sem na poti spet sam.

Nazaj grem po prečki spodaj, skozi gozd. Noge postajajo težje, tudi lažji vzponi na makadamu mi jemljejo sapo. Navzgor gledam strme stene nad katerimi sem bil pred nekaj urami. Nahrbtnik je zdaj lahek, hrana je v želodcu, voda je tudi na koncu. Napojim se pri kadi za živino. Planinska voda iz potoka. Nepredstavljiv luksuz za večino sveta.

Trideseti kilometer, cik-cak skozi gozd, po sledi direkt do avta. Kokosova voda, hidrator, jogurt, finske jagode. Suha obleka. Klic domov. Prihajam na južno. Dvojna porcija zame, prosim.

%d bloggers like this: