Busan

Gyeongju

Vrocina malenkost popusca. Spimo sicer pod klimo, ker je soba mala in zunaj komarji. V jedilnici pa lahko navsezgodaj odprem okno. Jutranji zarki na mirni ulici. Tocno pred vrati je parkiran mercedes coupe. Takega hudega modela se nisem videl.

Za zajtrk si bom privoscil novo kulinaricno izkusnjo. Namesto jajc in tosta si bom maredil nudlce. Tokrat po komplicirani metodi: posebej skuham spagete in sele nato dodam omako iz vrecke. Pa dva jajca za povrh. Nisem se mogel upreti.

Korejski kuhinji delamo krivico. A nismo neki besni foodyiji, pa na hrani ne trosimo veliko. Navadno za nase jedi placamo med 5 in 10 tisoc woni, kar je 4 do 8 evrov. Priblizno podobno kot doma. Tradicionalno kosilo pride vsaj dvakrat vec. Morska hrana je draga, kljub zalozenim trznicam.

Ker so busi redni, ne gledamo nic, kdaj kaksen pelje. Platform 10, Now, reče biljeterka in misli resno. Sofer skoci izza volana in nam pomaga s prtljago (kar ni obicajno) a zdaj mu gre resno za nohte. Po zvocniku piska sirena, zamujamo celo minuto, odpremnik na peronu nas jezen podi.

Busan

Manj kot uro z busom do obrobja Busana. Potem pa se enkrat toliko z metrojem, pa se z mini busom strmo gor v hrib. Po neki sreci takoj ujamem en zastonjski odprt wifi in javim, da smo na postaji. Cez sedem minut se nam prikloni prijazen mozakar. Slovenija? Nasa nova soba je takoj za vogalom. Pogled na naselje v kotlini izgleda kot Cinque terre.

V Gyugjanu smo izgubili občutek za velika mesta. Zdi se nam, da bomo kar vse pes z lahkoto. Hitro ugotovimo, da je zemljevid v drugacnem merilu kot zadnje dni. Spravimo se na bus. Soferji so prijazni in Bejbiki potrpezljivo odgovarjajo, ali peljejo v naso smer ali ne. Prijaznost, pripravljenost pomagati, obcutek varnosti pred krajo. To je dobra stran tega potovanja.

Metro in dolgi sprehodi po mestu daje priloznost za opazovanje. Mladina izgleda pretezno normalno za nase oci. Stopicljajocih zensk, ki so mi padle v oci prej, je malo. Ali pa se tako obnasajo samo pod protiskom (recimo ko je otrok v joku). Starejsi moski hodijo po gosje. Zibajo se na krivih nogah. Naj bi bilo krivo dolgotrajno čepenje. Mnogi izgledajo kot veterani korejske vojne.

Najbolj prepoznavne so stare gospe, babice pri sestdesetih. Ajumma jih klicejo, pa tega nocejo slisati. Cela armada, povsod so. Same, zoprne grebatorske starke. Meter stirideset in na glavi skodrana trajna.

Mlade punce so kar cedne. Lepo oblikovane noge, kratke, navadno malo prevec zalite. Vidi se tudi atraktivne visoke punce, ki so vsaj malenkost drugacne, a redko. Je pa noro, koliko casa porabijo za svoj outlook. Tudi fantje.

Dolga fura s podzemno na vzhodni del. Najvecji trgovski center v dezeli. Nekaj casa tudi na svetu. Vse firme so not. Cene prave, ocitno prodajajo originale. Ponaredke bomo kupovali na kitajskem.

Na ulici si kupim breskev. Zapakirana je v stiroporni ovitek in prodajalka mi jo opere. Stane me 60 centov, a je vredna. Morda najbolj slastna breskev, ki sem jo kdaj jedel. Velika, z okusom na vinogradniske breskve. Glavni obed si privoscimo v trgovinskem centru. Cene niso pretirane. Po daljsem casu imamo obcutek, da nismo cudaki, saj jemo v druzbi z drugimi, ne sami v prazni restavraciji.

Sprehod ob reki do morja. Stejemo neboticnike. 30 nadstropij, pet vhodov. V vsakem 60 stanovanj. Na okroglo tisoc ljudi v eni stavbi. Na enem kilometru je takih tudi dvajset, trideset. A na ulici le nekaj sprehajalcev, kot da se sprehajamo med terasastimi bloki v kosezah. In pogled navzgor! Okno do okna, vsi enaki. Nobenega znaka individualnosti nikjer. Neverjetno.

Tako sem si predstavljal severno korejo, Pjongjang. Vsi enaki, mirni, potegnjeni vase. Pa to ocitno ni prisila, taksni korejci so. Kolektivni duh nad vsem. In marljivost. Vecina opravi 50 delovnih ur v petih dneh tedna. Ker brezdomcev in beracev ni, so ocitno ves cas v stolpnicah: ali v stanovanjski ali v poslovni. Ali pa se organizirano zabavajo: v shoping centru ali pa v zabaviscnem parku.

Pa vendar ni povsem tako. Sprehod ob mestni plazi pokaze nekaj zivljenja. Skupinice si na obalo prinesejo cele pojedine, ki jih delijo med seboj. Obedovanje je za korejce vedno tudi druzaben dogodek.

Na pesceni plazi pa organizirani nastopi karaok z gledalci, ki navduseno ploskajo. Koreja ima talent na prostem. Vmes ulicni muzikalci, najvec je pevcev. Ne igrajo za denar, ampak za zabavo poslusalcev, predvsem pa svojo. Morda upajo na slavo. Korejski glasbeni idoli se častijo skoraj po božje.

Busan se razteza prek gricevnatega terena, in postaje podzemne železnice so samo v dolinah. Kar dobro se nahodimo prek hribov, bejbikin mobilec nasteje 30 tisoc korakov za danes. Za oddih si privoscimo pivo s pogledom na večerni lightshow na harfi dolgega mosta prek zaliva. Nic zanimivega, umetnik ni izkoristil potenciala.

Pred hiso pridemo ob pol enajstih ponoci. Na tabli je geslo za wifi, prek airbnb chata nam gostitelj poslje kodo. V vrata odtipkamo petmestno kodo in smo not. Tehnologija digitalnega sveta. Tradicionalen popotnik, recimo senior kot jaz, brez mobilnega racunalnika, je obsojen na tradicionalne – drazje – turisticne servise. Mladina po poceni tiru prehiteva po desni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja