DMZ, Demilitarizirana cona

Po sms dobim obvestilo, naj redno pregledujem obvestila, ces da je verjetnost, da nas JSA izlet odpade. Danes gremo v DMZ, demilitizirano cono med Južno in Severno Korejo. Zdaj naj bi bili tam pogovori na visoki ravni. Za možnost odpovedi sem vedel ze ob prijavi, pa sem vseeno mislil, da je to bolj formalnost. Hm. Denarja ob takih slucajih ne vracajo.

Danes ni nobenega novega obvestila, torej gremo. Receptor v hostlu vztraja, da se zajtrk zacne tocno ob 7.30, kar nam daje samo 20 minut do odhoda izpred hise. Ko izstopim iz dvigala ob 7:51, je vodicka kar malo zivcna. Korejska tocnost. Govori z vsemi obicajnimi azijskimi napakami angleske izgovorjave, zato je na avtobusu ne razumemo najbolje. Razlaga v glavnem iste stvari, kot sem jih prebral v vodicu.

Prepoznavam znan princip ene same resnice, ki se tako vztrajno ponavlja, da ne ostane prostora za karkoli drugega. Morda je juzna koreja mnogo bolj demokraticna od severne, kljub temu pa ne prenasa dobro drugega mnenja. Kdorkoli sodeluje v protestih na ulici proti vladi, je na primer kaznovan s tem, da na tale nas izlet v dmz sploh ne more.

Prvi stop je pri mostu svobode. Poln parking avtobusov. Z vrha strehe opazujemo most cez reko, ki se seveda ne uporablja. Imajo ga za simbol povezanosti narodov in na tem mestu mnogi Korejci praznujejo pomembne dneve. Prek njega so izvedli le nekaj izmenjav ljudi.

Med vojno so locili 150 tisoc druzin. Preziveli se se sedaj dobivajo, enkrat na leto za nekaj dni, pod strogim nadzorom. Če so pridni in jim to dovolijo.

Nekaj let je deloval skupen projekt, pri katerem je juzna koreja prispevala denar in material in znanje, severna pa tovarno in ozemlje in poceni delovno silo. V zameno so juznjaki dobili preproste poceni izdelke. Sunshine projekt. Z jedrskimi poskusi so projekt ustavili. Sumijo, da konvertibilen denar iz Južne Koreje ni sel za place delavcev, ampak za jedrski program.

Druga tocka: razgledna ploscad. Gledamo na sever prek reke na tretje najvecje mesto severne koreje s 300 tisoc prebivalci. In zapusceno tovarno skupnega projekta. Tehnicno mirovnega sporazuma ni, le prekinitev ognja. V stiri kilometre sirokem pasu dogovorjene razmejitve ljudi ni, zato je tu raj za zivali. Samo za tiste, lazje od cloveka. Podrocje je namreč polno min.

Obiscemo zeleznisko postajo, mimo katere vlaki ne vozijo. Odprta je samo zaradi nas turistov. Seveda si južnjaki zelo zelijo, da bi severna odprla progo. Na ta nacin bi se znebila izolacije in se povezala s celino, z Evrazijo, s svetom. Vozovnic ne prodajajo, le stempljas se lahko z nekimi zigi. Na praznem peronu naredimo selfija. Absurdnost je popolna: prek tirov se celo sprehajajo neki uniformirani zeleznicarski delavci.

Blizu unification centra sta vasi, severna in juzna. Razlagajo nam, da je severna vas verjetno prazna, da se luci prizigajo na timer. V juzni zivijo od vlade  pozegnani kmetje, na drzavni zemlji, pridelek oddajo v prodajo pod skupno trgovsko znamko DMZ. Kdo je zdaj tukaj komunist?! Na sredi obeh vasi sta drogova z zastavami. Trenutno je severni visji, sto sestdeset metrov. Tudi juzni ni dosto manjsi in najbrz bo kmalu nov, seveda se visji. Tekmovanje v tem, kdo ima daljsega.

Spustimo se v tunel. Ni vroce, je pa strop nizek, celade pridejo prav, saj pogosto butnem v konstrukcijo. To je tretji od stirih tunelov, ki so jih odkrili. Po njih naj bi severna korejska vojska vdrla na juzno ozemlje in naskocila Seoul. Za njih je povedal vojaski prebeznik, nasli pa so jih tako, da so vrtali luknje in v njih zlivali vodo. Slisalo pa se je tudi eksplozije, s katerimi so vrtali pod zemljo. Tunele so zaprli z zidovi, a vseeno v njih pustili vrata. Le zakaj?

Na sami meji področja DMZ je t.i. JSA, majhno območje z nekaj hišami. Na poti tja zamenjamo bus. Dobimo mrkega desetarja, ki pazi na nas. Kasneje se izkaze kot kar zgovoren fant, kao sprosceno odgovarja na vprasanja. Na meji so modre barake, tocno po njihovi sredini tece meja in tam se dobijo, kadar se hocejo kaj pomenit. Sicer severnih strazarjev sploh ni na spregled, juzni (nacelno pod nadzorom UN) pa se postavijo v pozor samo za poziranje turistom. Jaka sluzba za elitne vojake. You start taking picture now!

Cel izlet pusti hecen vtis. Precej napihujejo vso rec. Podpisujemo celo neko izjavo, s katero se strinjamo, da v primeru vojaškega spopada za nas skrbijo UN vojaki. V 65 letih so imeli kakih 7 incidentov, z nekaj mrtvimi. Malo v primerjavi s katerikoli drugo UN misijo. Je pa ta cona dober biznis. Vsak dan pripeljejo v DMZ od 3 do 5 tisoc turistov.

Večerni Seul

Odlozijo nas pred hiso v obliki cunamskega vala. Le zakaj so si v mestni upravi izbrali tako obliko? Dvigalo nas odpelje gor, tekoce stopnice pa po notranji strani steklene opne nazaj dol. Vmes si mati in sin privoscita pranje dupeta na avtomatski nacin. Dve ulici naprej pa z burgerji zapolnita nastalo luknjo.

Se enkrat gremo pogledat lepotico Zahe Hadid. Cez dan je elegantno ukrivljena v sivih ploscah, ponoci pa izza teh plosc posveti svetloba, ki diskretno odgovarja kricecemu zmiganju luci lokalov prek ceste. To sem moral videti. Med tem, ko lovim pravi izrez, sin iz klavirja izvablja se kar poslusljive melodije.

Najdem trgovino iz katere bi se dalo videti zgradbo z vrha. A pred vhodom stojita dva fanta, ki me ne spustita not. Kazeta na urnik. Vidim osmo zvecer, do tja je se pet minut, rotim fanta, da res ne rabim vec kot pet minut, ena fotka in sem nazaj dol. Nimam sans. Korejska tocnost. Potem za vogalom najdem servisni vhod v isto hiso in se z drugimi dvigali presvercam v osmi stuk in po hodnikih prav do okna z razgledom. Naredim fotografijo in grem ponosno dol, tam pa najdem na stezaj odprta vrata. Takrat mi potegne. Ob osmih zvecer odpirajo trgovino, ne zapirajo! V naprej so not spuscali le prodajalke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja