Seul, megapolis

Hostel, zajtrk

Spimo kratko, ceprav smo pricakovali dolgo polezavanje zaradi casovne razlike. Sin, ki je ves cas povezan s svetom in na tekocem, poroca o primozevi zmagi na touru. Na kraljevsi etapi v Pirenejih je zmagal za nekaj sekund. Dovolj, da je premagal Frooma na tretjem mestu. Pahor je obljubil solze srece, ce bo Rogla tour zakljucil na stopnickah. In sajenje lipe.

Soba je majhna in ni mogoce ubezati pihanju klimatske naprave. Kozo daje mena in ji je ves cas vroče, zunaj je prek trideset stopinj. Ravno se je zakljucilo monsunsko obdobje in zrak je vroc in vlazen. Neprijazen tropski obcutek. Vsaj zdaj na zacetku, ko ga nismo vajeni. In posbej tu sredi megapolisa. Seoul je peto najvecje mesto na svetu.

Jutranje cakanje na zajtrk si z Macotom krajsava z ogledom posnetkov vcerajsnje voznje Roglica. Kovsca in Hvastja dvigujeta adrenalin tudi nam gledalcem. Nikolo si nisem mislil, da bom ure dolgo gledal, kako nekdo kolesari. Seveda, povsem drugace je, ko poskusis sam in ves , kako tezko je zlesti v en tak hrib.

Se dosti prej, ko se je ravno zacelo daniti, smo sli na streho hise, hoteli smo ujeti lunin mrk. Danes se je zgodil najdaljsi v tem stoletju. Nasa pot na streho kot v filmu, skozi zapletene hodnike, prazna stopnisca in protipozarna vrata. Na strehi pa ropot masinerije – klima naprave, dvigala. Mesto pod nami je povsem mrtvo. Nebo zgoraj pa rahlo modrikasto, a proti horizontu zaprto z meglo. Tudi, ce bi bila luna polna, je ne bi videli, kaj sele v mrku.

Hostelski zajtrk imamo v recepciji. Toaster popece kruh, jajca si speces sam. Oziroma ti omleto pripravi sin, ki je na treh samostojno prezivetih vikendih v Piranu postal kuharsko samostojen. Celo ponev pomije za seboj. Druzabno zivljenje precej dobro vpliva nanj. Privoscim si se instant nudlc zupo in plasticen keks, kar splaknem s kavo. Izberem najkrajsi espreso in predcasno skodelico umaknem, pa je kljub temu kava vodena.

Soba je na prijetnih 25, recepcija nas z nekaj stopinjami vec opozori na to, kaj nas caka zunaj. V nas butne z vso silo. Na obleki se takoj pojavijo globoki temni kolobarji svica. Dokler ne vstopimo v postajo podzemne, kjer je se bolj vroce. V vagonu pa ledenica. In tako ves dan temperaturni rollercoaster med vrocino na ulici in ledenim vetrom v stavbah.

Na prestopni postaji ni dostopa do stevilke linije, na katero zelimo. Na informacijah nas usmerijo drugam. Spremi nas starejsa zenska, ki gre v isto smer. Vsi so prijazni z nami. Pa ne vsiljeno prijazno, ampak ravno prav, samo ce kaj zelimo od njih. Tudi po anglesko se da marsikaj zmenit. Ceprav rabim vcasih kar precej domisljije, da uganem anglesko besedo, izgovorjeno s korejskim naglasom.

Na glavnem trgu demonstracije, lepo urejene. Uniformirani ljudje v strnjeni gruci sledijo avtomobilu z megafonom. Na drugi strani dva avtobusa policajev. Za vsak slucaj, ce uradnice, ki štrajkako, zdrsnejo izpod kontrole na divjo sttan.

Kraljeva palaca

Pred vhodom v palaco neskoncno fotkanje s kao strazarsko gardo. Bliznji pogled jih razkrinka. Bolj verjetno so to le studenti z nalepljenimi brki in bradami. Ogromno punc hodi naokoli v lepih oblekah, nekaksnih narodnah nosah. Na stotine selfijev, pred vsako hiso, vsaka z vsako. Ko sonce pogleda izza oblakov, je noro vroce. Cez caz zacne grmeti, nato se kmalu usuje dez.

Sredi popoldneva hocemo nekaj pojest. Vse polno restavracij je, pa vse prazne. Ko najdemo eno, v kateri so nam pripravljeni postrec s hrano, narocimo piscanca s prilogo in rizem in dobimo razkosanega vrabca z nekaj njoki in skledico riza. Hrana je dobra, ampak kar draga, porcije majhne. Priloznost za zbijanje kil.

Secret garden

Ujamemo zadnjo vodeno turo v skrivni vrt, v korejscini. Seveda nam ni nic jasno. Hise, paviljoni, vse mi je isto. Lesena konstrukcija, masivne strehe prekrite s korci. Ribniki so fotogenicni, so pa tudi dom komarjem. Jeseni mora biti v korejskih parkih velicastno, takrat se javor obarva v zarece barve. Trenutno pa je vse bolj monokromatsko sploh na danasnji turoben dan. Se ne pritozujemo. V parku je vsaj nekaj stopinj hladneje.

Nazaj grede gremo pes vse do hotela. Presenetljivo malo ljudi na ulicah za tako velemesto. Morda zato, ker je sobota, vsi so pri nasem hotelu, v cetrti, za katero pravijo, da so nakupovalna nebesa. Morda res, za hello kitty spominke, junk hrano in kozmetiko. Kupim si ovitek za iphona. Mislil sem, da ga bom dobil bistveno ceneje. Ampak …. ce mi pade gol telefon po tleh, bo se mnogo drazje.

Za vecerjo pojemo rizoto s svinjino iz lonca nad ognjem sredi mize. Zraven sladkasta bela omaka in kisle zelenjavne kocke. Ene rumene in druge rdece. Morda je to ta slavni kimchi? Nismo še povsem domaci z menuji.

Mimogrede se ustavimo v najvecji trgovini z glasbili na svetu. Vsaj tako se oglasujejo. In bi jim kar verjel. Stirinadstropni mall z nesteto trgovinami, vse do zadnjega koticka zalozene z robo, se po hodnikih so stojnice. Vsi prodajajo isto, tako ocenim na hitro po kitarah. Prav nic spektakularnega. Taylorke so redke, najvisji model pa je 215. Vse ostalo je vec ali manj ista azijska roba. Ne razumem tega prodajnega modela. Kako prezivijo? Po kaksnem kljucu kot kupec izberes med stotimi trgovinami z istimi kitarami?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja