Ne-zabavni vodni park

Zajtrk

Danes nismo pod pritiskom zajtrka, jedli bomo zunaj. Zbudim se ob devetih in pol. Iz postelje gledam na pristanisce, pred njim zasidranih na desetine ladij. Azijske ribiske? Najbrz. Nikamor se nam ne mudi. Jeju je otok za poletne pocitnice.

Hodimo po ulicah, nobeden ne streze hrane, ki bi ustrezala vsem nam. Ves cas primerjamo s ponudbo hrane s katero se sedaj basejo v hotelu. Ko potujem sam, je bolj enostavno. S seboj nosim vrecko ajde. Vroco vodo in scepec soli pa enostavno najdes. Na trznici si kupimo oljnate rizeve kolacke, lepljive rizeve kolacke, mandarine, kavo v loncku. Prihranimo za en hotelski zajtrk denarja, a nam – oci gladne – kar nekaj hrane ostane, ker kupimo preveč.

Vodni park

Z busom v sosednji kraj. Pozabimo izstopiti na oznaceni postaji. Hodimo nazaj cel kilometer, da ugotovimo, da google nima pojma in da smo bili prej prakticno pred vhodom. Se vroc kilometer nazaj. Hodimo mimo velikih blokov. Brezoblicni, kot da niso naseljeni. Cudi nas, da najbolj zabaven vodni park ni viden ze na dalec. Zato, ker je to en mini bazen z valom, obkrozen s kanalom z derocim potokom. Cel zur za stotine otrok med dve in pet let. Mi si praskamo kolena, ker je voda globoka en meter.

Po dveh krogih se navelicam in grem v bolj mirno sobo z vrocimi kopelmi. Stena tusev za tusiranje stoje. Stiri stene za tusiranje sede. Specialne slusalke s fultrakimi kroglicami in ultramocnim curkom iz mini luknjic. Lahko njim, na otoku brez apnenca. Pet velikih kadi za namakanje z razlicno temperaturo. 20, 30, 40 stopinj? Korejci znajo. Z ognjem se boris z ognjem. Bolj, ko je vroce, bolj vroce juhe jes in hodis v savno.

Okej, not zdrzimo dve uri. Izkusnja za dvajset evrov. Brez slabe vesti naredim fotografijo enormne gnece znotraj bazena. Itak so vsi obleceni v kratke hlace, dolge majice, kape, resilne pasove. Se en bolan detajl: otrok na toboganu s telefonom v zascitni vrecki. Z necim se mora zaposlit.

Stopimo na stadion Jeju United FC. Tu so nasi nogometasi igrali na svetovnem prvenstvu. S Paragvajem so izgubili 3:1. V zgodovino smo se slovenci zapisali na poseben nacin. Edini pretep na prvenstvu se je zgodil med ljubljancani in stajerci. Takrat se je Srecku prevec dvignil greben in mu je Zlatko potem hotel kupit Smarno goro.

Koncno na otoku najdemo eno res veliko veleblagovnico s hrano. Cisto malo nas potolazi. Tudi tu so cene visoke, prakticno enake kot na trznici. Nic nas ne nategujejo. Sadje na kose, kila cesarkoli po nekaj evrov. Samo instant juhe so poceni.

Na trznici kupim nekaj na roke narejenega, zaprtega v foliji, ocenim, da je sladko. Rizeva lepljiva masa, povaljana v razlicne posipe. Vlece se kot nase pocitnice. Malo vec kot na pol smo. Saj ni slabo, a vse je podobno. Koreja ni zabavna dezela. Vidi se, da so hardworkerji, da si za zabavo ne vzamejo kaj dosti prostega casa. Druzenje ob hrani, pikniki, hiking, razvajanje otrok. Novodobna K-zabava pa je obskurna : video igrice, karaoke, sinteticni pop.

Sprehod mimo dveh slapov po dolini, ki zaradi stalne vlage daje vsaj malo vtisa, da smo v Aziji, vendar brez vonjav, te niso tipičo azijske. Drugi del našega današnjega izleta – neke skale – zamudimo. Zapirajo ob sestih popoldne. Tema se bliza, blizu morja smo …. res ne vem, a je tak strog rezim zaradi severne koreje, zaradi skrbi za drzavljane ali preprosto zaradi drkanja v glavo.

Tu na otoku vsaj imajo kose za smeti. Pa je kljub temu na tleh vec smeti kot v velemestu Seoul. Morda zato, ker je na cestah tudi bistveno manj kamer.

Za vecerjo si privoscimo piscanca iz ponve na sredi mize. Nazremo se do bolecin.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja