Select Page

Trasa S1 trail, 15. oktober 2017  ⎯  42,5 km / 1870 vm / 7h  ⎯  Fotolog

Človečki

V petek popoldan pisani družbi ljubiteljev risanja razlagam, kako se rišejo človeške figure. Moja teza temelji na osnovi, da risba – v nasprotju s slikarijo – razlaga stvari in da mora biti pravilna v smislu oblike, razmerij, perspektive. Človekova postava je, ne glede na trenutek, v katerem jo zamrzneš in upodobiš, določena z njenimi trdnimi deli – kostmi. Razlago sem podkrepil s slikami z interneta, moja roka žal ni dovolj vešča.

Bloke

Zvečer se odpeljem na Bloke k Tonetu in Urslu na pečen kostanj. Pred tem imamo še roštilj, pečeni šnicli in klobasice. In vino in sladek viski. Dobro obteženi kmalu omagamo pod zvezdnim nebom in se spravimo spat. Spuščanje plinov dovoljeno samo v spalki zaprti do vratu. Zjutraj nadaljujemo z moško požrešnostjo. Že med sončnim vzhodom se vžgejo nova drva za jajca na ocvirkih in slanini.

Bloke

Mesno beljakovinska dieta se mi kmalu maščuje, ob desetih štartamo en tekaški krog do Bloškega jezera, šestnajst kilometrov pekoče zgage od požiralnika do želodca. Ursl odšprinta naprej, ker ne zdrži najinega tempa ali pa se mu spet mudi odložit tovor. Tone obmolkne,  na asfaltu so se mu razbolele pete. Zjutraj sva še kovala načrte, kako bova v nedeljo skupaj osvojila Snežnik, zdaj pa mu ni več do tega.

Barve

Na Slavnik pridem z lahkoto, gor ujamem sončni vzhod na eni in pogled na oblačno Obalo na drugi strani. Suh zrak nudi veličasten razgled prek zamegljenih dolin vse do Triglava. Zelena trava, modro nebo. Ko tečem skozi gozd, rumeni in rdeči bukovi listi žarijo v protisvetlobi. Svetloba tople barve prelisiči možgane (in auto white balance na fotoaparatu): lubje dreves izgleda modro.

20171015--DSCF6359

Pogosto se ustavljam in fotografiram, vsakih nekaj korakov se zdi prizor še lepši od prejšnjega. Pot ni enostavna. Shojena vsekakor ni, v štirih urah srečam pet ljudi in dva psa. Markirana je dobro, vendar hodim po osončeni strani proti jugo vzhodu, zato mi sonce ves čas sveti v oči in pogosto spregledam markacije. Ko na uri vidim, da sem zgrešil sled, se vrnem in poskusim še enkrat z drugo smerjo.

Pot me pripelje pred vhod v tunel, izgleda shojeno, na fasadi piše vodovod. Tečem not, morda pa najdem prehod na drugo stran. Vedno bolje temno je, jaz brez svetilke, prešine me, da pravzaprav ne vidim več, kaj je pred mano, in se ustavim. S palico potipam in pred seboj odkrijem globoko luknjo. Stopim čez njo in tipam naprej, dokler mi ne zmanjka poguma (eni bi rekli: me sreča pamet), obrnem se, grem ven in poiščem pot okoli.

Slavnik

Izredno tehnični deli z vmesnimi bolj tekočimi deli, dih vzemajoč pogled na Tržaški zaliv in prehodi skozi magične in divje Slovenske gabrove gozdove.  Pot, ki uteleša vse vrste pokrajine in terena, od suhih dolomitskih apnencev do zasneženih vrhov. Odseki, kjer se orientiramo po terenu in s GPS po divjih poteh, ki vas nato vodijo do lažjih utrjenih poti. Vsak del je presenečenje, vsak kilometer izziv prilagajanja.

Nerodni prevod iz italijanščine je skromen v primerjavi s tem, kako lepa je v resnici ta pot.

Meje

Prejšnji teden sem tekel ob slovensko italijanski meji, obujal spomine na svojo graničarsko karijero in na čase, ko je ta meja ločevala nutello in eurocrem. Ko je ta meja padla, pa smo hitro pozabili na tiste čase, z lahkotnostjo smo skočili v klub premožnih in začeli z vsemi sredstvi braniti svoje privilegije. Sredi lepot te moje današnje poti naletim na presenečenje: kolobarji bodeče žice ne pustijo dvoma, kje je meja.

Pleševica

Obrat

Dolgo se mi že vleče pot, a po obratu gre vse bolje. Pod vrhom pojem malico, tokrat ajdovo kašo. Potem pa gre pot ves čas navzdol. Premikam se lahko bistveno hitreje kot prej. Ta hrib je tudi kar popularen, nekaj ljudi srečam, tudi starejši par (še starejši od mene), sivolasi gospod nastavlja svojo gospo v pravi položaj, kamero je prinesel na stojalu. Nič ne bo prepustil naključju.

V vasi prosim za vodo, pa je ni, ker popravljajo elektriko. Moški pri prvi hiši se opraviči, mamica na kolesu mi je pripravljena skuhati čaj iz studenčnice, ki sicer ni primerna za pitje. Na tretjih vratih mi gostoljubna mama ponudi kozarec sveže vode iz kanistra. Boste še, saj lahko grem dol v vas po več vode. Njen zet niti ne pozdravi. Ima pa lepo šuškasto trenerko in beemveja.

Slavnik

Kosilo

Predstavljal sem si, da bo moja hiša vedno polna ljudi, prijateljev in znancev. Pa zdaj to ni tako, ker dobiti koga v goste pomeni nekaj živčne vojne okoli menija in pospravljanja celotnega stanovanja. Zato je nedeljsko kosilo s povabljenimi gosti posebna priložnost in gospodinja jo je zakoličila za ob dveh. Jaz bi ob treh. Ob pol treh, kogar ni, je lačen. Zdaj je ura blizu dve, jaz rinem gor na Slavnik, že drugič danes. Mudi se, grem hitro, kolikor morem.

Na terasi v Kosezah sem točno ob treh.

%d bloggers like this: