Select Page

Slavnik, 9. december 2017  ⎯  38 km, 2100 vm, 7h 15′  ⎯  Fotolog

Zima zima bela, vrh gore sedela

Po dolgem času sem v soboto dopoldne doma. Spečem pomarančni kolač iz dvojne doze. Sinu ni všeč (‘na koncu malo zagreni’), torej ga je obilo. Nekaj kosov ga spakiram še k hrani in opremi, ki gre z menoj na Kras. V kartonasto škatlo z istimi merami kot tista lesena, ki me bo spremljala na avanturi čez en mesec. Da dobim občutek, kaj vse gre v 40 x 40 x 40 centimov.

20171209-Slavnik-DSCF9139.jpg

Uradno je gostilna, ima pa tudi sobe, torej je gostišče pod Slavnikom. Napovedana je mrzla noč, zato prosim za dodatno deko in napovem prihod pozno ponoči. Nič jih ne moti, saj imam ključ. Tudi nič ne komentirajo, ko se poslovim opremljen v tekaški dres. Pogledam gor v hrib in mi je malo tesno pri srcu. Saj imam narisan načrt poti na dveh napravah, ampak snega pa tu blizu obale nisem pričakoval.

Na vrhu Slavnika ugotovim, da smer, po kateri sem imel namen iti, niti približno ni shojena. Nisem presenečen. Sneg je padel danes zjutraj, ta pot pa ni ravno glavna pohodniška transverzala. Grem poskusit, kaj pomeni gaziti cel sneg, pa se kmalu obrnem. Že po suhem je teren zahteven in navigacija težka. Zdaj pa se zaradi snega ne vidi niti poti niti markacij. Bog ve, koliko časa bi rabil za cel štirideset kilometrski krog. Preveč za napovedanih -16 stopinj.

20171210-Slavnik-DSCF9187.jpg

Pač tekam po uhojenih poteh. Po sledeh, ki vodijo na vrh in na katerih se počutim varnega. Z vrha v dolino in nazaj gor. Vsake toliko se ustavim, da občudujem bela drevesa, da slikam zvezde, da jem kolačke. Dokler mi ne zanohta od mraza. Potem grem naprej, da se segrejem. Z vsako uro je bolj mraz. Voda odmrznem tako, da obrnem mehur s cevko proti hrbtu. Zdi se mi, da kar naprej lulam. Pa vsakič težje ga najdem.

Tečem povsod, najmanj po asfaltu. Ker letos tečem kar precej, sem nabral celo paleto terenov. Vroč julijski asfalt in mehke iglice na Obali, korenine in listje Polhograjcev, včasih suho, včasih mokro. Ostre skale Karavank in strmih Primorskih hribov. Dež različnih temperatur in blato vseh gostot in lepljivosti, tudi snežno brozgo. Danes sem dodal še suh primorski pršič. Moja izkušnja: goretex ne pomaga dosti, če vodo v čevlje zajemaš z vrha.

20171210--DSCF9193

Ko mi je prodajalec razlagal o protizdrsnih ploščicah, mu nisem povsem verjel. Copate sem kupil, ker so bile udobne in relativno poceni, kar je redka kombinacija za mojo veliko taco. Na te ploščice s karbonskimi ščetkami sem se spomnil, ko so jeklene konice palic na asfaltu izgubile vso oporo, noge pa tudi na klancu niso zdrsnile niti za milimeter. Na začetku nejeveren, potem pa vedno bolj varen občutek.

Ko pridem na vrh Slavnika drugič, srečam edina dva pohodnika. Kasneje vidim samo še nekaj avtov. Primorska mladina uživa v snegu. Le kako bi jim zameril. Tudi jaz sem norel z avtom po snegu, ko sem jih imel dvajset. Samo da moj oče ni imel džipa, ampak limuzino Renault 9. Pa mi je enkrat vseeno uspelo priti na Roglo pred plugom. 🙂

Slavnik

V sobo pridem ob pol treh.

%d bloggers like this: