Skrite poti Julijskih Alp

Amfibijina avantura, 15.—19. julij 2020 — Več fotografij …

Završnica — Stol — Golica

Sreda 15. junij — 30 km, 2600 vm, 11 h

Vremenska napoved ne obeta nič dobrega, a to Amfibijcev še nikoli ni odvrnilo. Dvomim, da se je z vremenom sploh kdo ubadal. Če je dež, si moker, če te zebe, stopiš malo hitreje. Jaz sem prvič na julijsko Julijski avanturi, zato vseeno pošpegam na Arso in se oskrbim s toplimi oblačili. Volna, puh, goreteks in čez vse še pvc pelerina. V preganjavici bi še marsikaj stlačil v nahrbtnik, pa na srečo ne gre več not. Že zdaj ga le stežka zadegam na ramena.

S 2236 metri višine je Stol najvišji vrh Karavank in verjetno je vzpon nanj že sam po sebi povsem spodobna planinska trofeja. Ne za nas. Direktna pot navzgor se nam zdi prekratka, zato na pol poti do vrha zavijemo desno, se spustimo nazaj dol proti strugi Završnice in pri Tinčkovi koči zarinemo še enkrat navzgor v strm breg. Med gozdno mejo in spodnjim robom megle je le ozek pas, zato od razgleda ni kaj dosti. Na vrhu vidimo le svojo dobro voljo po prvem osvojenem cilju.

Grebensko pot od Stola prek Vajneža in Golice do Dovške babe že poznam, ker sem si ta del izbral za Amfibijsko Slovensko planinsko pot v enem dnevu. Nisem pa poznal doma pod Golico in oskrbnice v njej. Teta — pardon!, dama — Tinkara nas postreže s šestimi meniji po izbiri in neusahljivo zalogo obešenjaških dovtipov, predvsem na račun izbirčnežev. Če bi bil zel’e dober, bi ga zajc’ že na pol’ pojedl’, pravi. Proteini so pomembni, ja, … V klobasah! Seveda nihče od nas ne ugovarja, po dobrih enajstih urah hoje se mastimo z močnim planinskim futrom, ki skozi vampek greje premraženo telo. Poplaknem s šnopcem.

Že prej čez dan se na poti prek melišča spomnim srečanja z Rajkom. Kaveljc, ki pri svojih 68-ih letih še vedno dnevno križari po Karavankah (‘Kaj pa zapore občin?’, ga vprašam oni dan. ‘Kar naj me ujamejo, ha ha ha!’) Pavle pove za študijo, po kateri naj bi se telesne sposobnosti športnika pri 60-ih letih spustile na enako raven, na kateri so bile pri 18-ih letih. Kar slaba napoved zame, takrat nisem bil ravno v dobri formi. Razen za punce, cigarete in alkohol.

Po vsem pojedenem pasulju in ričetu se taktično umaknem iz sobe in grem na skupna ležišča na podstrešju, tik pod pločevinasto streho, po kateri ropoče deževna nevihta. Občutek hvaležnosti, da se je z neba usulo šele po tem, ko smo prišli pod streho suhi. Spim kot top.

Golica — Dovška baba — Mojstrana

Četrtek 16. junij 2020 — 15 km, 800 vm, 6 h

Tinka nas pričaka dobre volje. K’le ’mate čaj. Dob’r je. J’st ga ne pijem. Nis’m v boln’c. Zajtrkujem kruh, maslo, marmelado, na koncu zajamem še nekaj mešanih jajc. Če se bom držal svojih prehranskih omejitev, bom lačen. V planinskih kočah strežejo isto hrano že od nekdaj. Le embalaža se je spremenila. Na mizo dobimo mleko v tetrapaku in hotelsko pakiranje masla in marmelade. Žalostno. Evropske direktive so nas uspele prepričati, da so krave, mimo katerih hodimo po planinah, malodane strupene.

Otrdelo telo se kmalu razgiba. Danes imamo krajšo pot, pa še ta gre pretežno navzdol. Mimo Rožce in Hruškega vrha na Dovško babo. Vseeno ne zavlačujemo, popoldne bo dež (nekdo je le pogledal vremensko napoved). Včerajšnja ohladitev nam pripravi veličastne razglede na oblake v dolini, na mokre megle, ki se vlečejo okoli nas. Spotikamo se ob številne mejnike na grebenu. Le koliko časa so jih menjavali? So morda pustili kakšno SFRJ oznako, kar tako, za štos? Karkoli že piše na njih, večina prišlekov s severne strani verjetno še vedno pomisli na Komunistenland.

Med potjo čvekamo o vsem mogočem. O nesmiselnosti tekmovanja na čas po planinah. Slovenska planinska pot se neprestano spreminja in veljavna trasa je pogosto stvar interpretacije. In organizacijsko so pristopi različni: od samooskrbnega potovanja brez obiskovanja koč do ves čas prisotnega spremstva vodonoš in celo mini goljufanja pri snemanju ure, ki vleče sled. Sploh pa, kakšen je smisel predirkati vso to pot in zamuditi čudovite poglede, ki jih ponuja?

Pri firerju (to je tisti kip, ki iz Dovij ponesrečeno kaže s stegnjeno roko v smer Triglava) spijemo pivo, na poti skozi vas do picerije nas nato ujame nevihta. Edina v vseh petih dneh. Kar dober rezultat glede na napoved. Namestitev v hostlu, vroč tuš, menjava obleke, nakup zelenjavno sadne zaloge za dopolnitev enolične prehrane planinskih koč: korenček, jabolka, konzerve z zelenjavo.

Mimo prišiba Klara s svojo ekipo. Po šestih dneh je ravno nekje na polovici celotne dolžine Slovenske planinske poti. Spoštljivih 600 km in 37 tisoč višinskih metrov. V zadnjih dveh dneh je opravila z Jalovcem, Prisojnikom, Razorjem, Bovškim Gamsovcem in Triglavom. Gledam jo in gledam, ne morem sneti pogleda. Čisto me prevzame. Iz Klare seva nezemeljska mirnost in prešine me občutek, da gledam v sam nagual.

Mojstrana — Vrata — Kriški podi — Bovški Gamsovec

Petek, 17. julij 2020 — 23 km, 2365 vm, 10 h

Zajtrk nas čaka na koncu poti ob Triglavski Bistrici. Čez dolino Vrat se vlečejo meglice, na vrhovih visijo svinčeni oblaki. Milostno nebo. Prosim, ne operi nas navsezgodaj. S Francijem komaj slediva koloni z lačnim Anžetom na čelu. Že po ravnini globokom diham. Rezultat moje večtedenske zaležanosti. Pred vzponom si ob poti izberem palici po Janezovem vzoru. Krepka lesena rogovila nadomesti krhek karbon, ki sem ga pozabil doma.

Potem mi vzame sapo spet pri spustu z Vratc, ko se spustimo prek ozkega grebena po klinih navzdol. Vsa sreča za meglo, ki skriva globino prepadov pod mano. Uf! … Hvaležen sem za potrpežljivost Francija, ki prenaša moje obotavljivo prestopanje. Končno se odpre razgled in pod nami zagledamo Kriške pode in kočo, naš današnji cilj. U, lepo! Kot bi gledal ultra wide teve na visoki resoluciji. Z vsakim premikom oblakov se zdi, da hribe rišejo še lepše sence. Nikamor več se mi ne mudi. Saj nisem prišel v Pogačnikov dom pit pivo.

Nahecam Francija, da skočiva na Bovški Gamsovec in je takoj za. Za dve uri hoje sva nagrajena s čudovitim pogledom na z meglicami odstrto severno steno Triglava. Kasneje se punce pritožujejo, da nisva vabila, da jih nisva počakala, da pridejo izpod tuša … Akhm! Pred osmimi urami smo štartali iz hostla?! Pomislim, da žena doma ne rabi bit v skrbeh zame. Tip, ki za pet dni spakira le ene rezervne spodnje gate, nima šans pri puncah s takšnimi higienskimi standardi.

Tina nam na Pogačnikovo kočo iz Trente prinese strašno dobre piškote in šnops in medvedovo kri. Od vse ekstra energije potem ne norem spati.

Kriški podi — Zadnjica — Prehodavci

Sobota 18. julij 2020 — 22 km, 1690 vm, 8 h 30’

Francija ne uspem nahecat, da bi šla navsezgodaj še na Razor. Zamudila bi zajtrk. Mene zajtrk ne skrbi tako zelo. Bolj me žre, koliko priložnosti sem zamudil v zadnjih nekaj zabušantskih tednih. Kar meče me od planinske evforije. Potem skačem okoli koče in se tolažim z lovljenjem jutranjih sončnih žarkov, ki ližejo vrhove vršacev nad Trento. Spomnim se junaka iz zgodbe, ki je — med tem, ko so njegovi tekmeci za kraljevo hčer gledali v smer vzhajajočega sonca — prvi sončni žarek odkril na vrhu sosednjega hriba za njihovim hrbtom.

Jutranja burja me prepiha do kosti, zato grem iskat jakno. Ni je. Nikjer! Preiščem vse, dvakrat, trikrat. Razmišljam o najbolj črnih scenarijih. V mladosti sem poznal družbo, ki si je garderobo nabirala kar po kampih, s štrikov za sušenje ob šotorih. Presneto! Zdaj se je moja jakna znašla na dnu enega od nahrbtnikov, pripravljenih za odhod iz koče. Res sem slabe volje. Saj mladincu bi še privoščil svojo jakno, gotovo bi jo izkoristil bolje kot jaz. A skrbi me, kako zelo me bo zeblo naslednja dva dni?! Kaj pa, če zaradi tega sploh ne bom mogel na Triglav?!
Kmalu se jakna najde v nahrbtniku enega od naših. Na hitro je pobral vse, kar je bilo okoli njegovega ležišča. Od sreče bi ga skoraj poljubil na usta, a sem se zadnji trenutek spomnil priporočil NIJZ o varni distanci.

Dolg spust s Kriških podov po avstrijski moletjeri. Na repu kolone pogovori o šamanih, o staroselcih, o izgubljenem znanju sonaravnega bivanja. Na dnu pavza z malico, kot da ne bi pred dvema urama vstali izza zajtrka. Izgleda sem edini, ki se lahko že za zajtrk napolni s hrano kot kamela vode. Zavijemo v Zadnjico, ki na srečo ne opravičuje svojega imena, nato desno gor proti Prehodavcem. Sonce, oblaki, dež, eno za drugim v kratkih razmikih. Kratki rokavi, takoj nato pulover in bunda. Premrli prsti, mokri štumfi, ivje na dlakah golih nog. Demonstracija muhavosti vremena v visokih gorah.

Planinski svet me povsem prevzame. Odpovem se šnopcu in pivu in s tremi puncami nadaljujemo do Ledvičke, najbolj slikovitega od Triglavskih jezer. Nato naredim še nekaj krogov po škrapljah kraško razdrapanega apnenca. Razgledi na vse konce, brezmejni prostor spokojnega miru. Veter vleče oblake prek vrhov in trga špranje, skozi katere sonce sveti na gole skale.

V koči Amfibijci ustvarimo bučno vzdušje. Enka, ravbar, petje. Seniorji, ki pridejo za nami, se pritožujejo, da nimajo prostora za mizo, oskrbniki so na naši strani, saj vedo, da bodo od našega popivanja zaslužili veliko več kot od njihovih sendvičev iz nahrbtnika. Spet komaj dočakam večera, da se prestavim v bivak in zleknem na svoj pograd, v katerega se spustim kot v podmorniško kajuto. Kateri kreten si je izmislil tako nizke pograde?! Pri vsakem obratu se z glavo butnem ob strop.

Prehodavci — Dolič — Triglav — Kredarica — Krma

Nedelja, 19. julij — 22 km, 1240 vm, 9 h 40’

Spet na lahno spim. V bivaku se ves čas nekaj oglaša in premika. Odpiranje zadrg, smrčanje, vzdihovanje, škripanje nohtov, prdenje. Pod deko na telefon pišem dnevnik. Mehur me prisili v nočni izlet iz bivaka. Prav nad nami skozi luknjo v oblakih vidim zvezde. Dober znak za naš jutrišnji podvig, ki zaradi vremena malo še vedno visi v zraku. Dobro, da med gledanjem v nebo nisem pomočil dveh planincev, ki sta se zleknila v spalnih vrečah kar ob bivak. Uf, v tem mrazu! Komaj nekaj stopinj nad ničlo je. Jaz pa se pritožujem nad neudobnostjo postelje …

Zadnji zajtrk bi lahko izpostavil kot nekaj posebnega, ker se je poleg železnega repertoarja: kruha, masla, marmelade in jajc ponujala še nutella, ki pa se je — verjetno ne po naklučju — vsa znašla pred Anžetom in tam tudi izginila. Planinskih zajtrkov ne bom pogrešal. V ponudbi koč je še kar nekaj prostora za izboljšave. Ali kdaj sploh naredijo test zadovoljstva? V teh dneh smo na planinah srečevali pretežno mlade ljudi, med dvajset in trideset let. A tudi mlade še vedno poganjajo le kruh, mleko in jajca?

Ko zavijemo okoli jezera gor proti Hribaricam, nikogar ne moti, da v Triglavskih jezerih kopanje ni dovoljeno. Toplo oblečeni štartamo tudi v naš zadnji dan. Čez Hribarice sem enkrat že šel, v nasprotno smer. Na turnih smučeh smo šli iz Vrat vse do Komne, v izjemnem dnevu zanimive druščine in divjega vetra. Tudi tisto je organiziral Anže. Amfibijski izleti puščajo globoko sled v mojem življenjpisu.

V Koči na Doliču se opremimo s plezalno varovalno opremo. Okoli riti pas s priponkami, na glavo čelada. Ne morem se odločiti, ali me to pomirja, ali navdaja s še večjim strahom. Kjer s tlakovanega dostopa vstopimo v steno s klini, sem spet na koncu skupine in ko pridem na vrsto, glavnina skupine že izgine v meglo nad mano. Še kakšno leto, dve nazaj bi se v tem trenutku obrnil in stekel za Francijem, ki bo vrh Triglava izpustil. Tokrat sem odločen, da grem do vrha. Glede strahu pred globino sem že kar napredoval.

Razmišljam, kako za vraga, izvedejo akcijo sto žensk na Triglav?! Imamo kar srečo, da je vreme neprivlačno in da je ljudi na poti malo. Že tako traja celo večnost, da naju z Beti Andrej potrpežljivo vodi prek najbolj izpostavljenih delov. Strah preganjamo s čvekanjem. Spomnim se davne diplomske naloge pri profesorju Suhadolcu, v kateri je vrh Triglava prekrit s katedralo. Projekt je bil duhovit komentar slovenske pokrajine, v kateri štejejo zgolj hribi, na vrhu katerih stoji cerkvica z zvonikom.

Katedrale na Triglavu še nekaj časa ne bo, zato prejmem krst z vrvjo prek riti kar v Aljaževi raketi. Še skupinska slika in strm spust do hotela Kredarica. Nato doooolg spust v Vrata. Vsem se vleče. Sindrom težkih zadnjih kilometrov. Razmišljamo o Klari, ki ji je bila naša skupna petdnevna dolžina šele dobro ogrevanje v njenem podvigu. Ta trenutek smo vsi ponosni, da jo poznamo, nobeden pa ne bi šel kaj podobnega ponovit.

Več fotografij …

Piran

Ponedeljek, 20. junij 2020

Dan kasneje grem na morje za spremstvo staršem. Pri devetdesetih letih potrebujeta nekaj suporta, ali vsaj občutek varnosti ob bližini pomoči. Zadnje leto do njiju ni bilo prizanesljivo in sedaj oba težko hodita, s palicami in berglami. Kljub temu zbereta voljo za dva izhoda: dopoldansko kavico in popoldansko kopanje v morju. Nič posebnega, če ne bi do njunega stanovanja v četrtem nadstropju vodilo 64 visokih samostanskih stopnic. Tako presneto visoke so, da sem tudi jaz hvaležen vmesnim premorom na podestih.

Opazujem mamo in očeta, kako neomajno premagujeta stopnico za stopnico. S trdno odločnostjo, ki sta si jo pridobila skozi življenje. Pomislim, da so vsi ti moji izleti iz cone udobja, teki in pohajkovanja, naj so še tako dolgi, le priprave. Priprave za starost, ko se brez močne volje ne da več niti vstati iz postelje.

En komentar Dodaj komentar

  1. Bostjan Bernik pravi:

    Tadej, kako krasen zapis spet!
    Super turco ste si zastavili, mogoce se enkrat v daljno bliznji prihodnosti pridruzim ekipi, ce bo odprta za take bolj samotarske tipe.
    Tvoje fotke so kot vedno na nivoju, super je, da ste imeli oblacno vreme. Od sonca je sicer kicasto, od oblakov je pa lepo. Navdusila me je fotka tistega konfina nekje nad zgornjesavsko dolino, sem si jo izbral za zmagovalko med vsemi… Dokler nisem ugledal zadnje, s tvojo mamo! Vau! Toliko okolja, tako majhen del fotke je njen obraz, pa sploh ne morem pogledati nikamor drugam.

    Pa da ne bom samo hvalil, se komentar na tvojo kritiko oskrbe v planinskih kocah. Ce je clovek lacen, je klasika s kruhom, putrom in marmelado idealna. Ja, pa moras vedet, da imas ultraski zelodec – tudi jaz zjutraj, ce se lotim teka, stiri ure lazje na tesce kot po zajrtku. 😛

    Lepo se imej!

    p.s.: Morava se zmenit za kaksen trail. Mogoce imas kaj casa drugi teden avgusta? Mi gremo naslednji teden na morje, potem imam pa se en teden prosto. Se slisiva, uzivaj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja