Potovanja

Šampanja

Strokovna vinska ekskurzija v slavno vinorodno deželo Šampanjo

20161102-Avize-_DSF4889.jpg

Pot

Za na pot skuham barvni riž in ga zvrnem prek bejbikinega odličnega karija, ki je ostal od včeraj. Še sendviči z ajdkovim kruhom, nekaj japčkov in palačinka s češpljico. Pot bo dolga. Precej vesel sem, da nisem za volanom, občasno kinkam, s seboj imam jelenčka, s katerim podložim glavo. Na zadnji klopi se zabavamo Janja, Albina in jaz.

Nastanimo se v idilični gozdni hiši, ven iz vasi, sredi gozda, na koncu z jesenskim listjem zasute dovozne poti, zraven velik vrt s senčicami, klopmi, ptičjimi kletkami, lampioni. Velika jedilnica s kaminom, biljard soba, kuhinja po francosko, z vidno leseno konstrukcijo, pisano keramiko in bakrenimi lonci. Filmsko.

20161102-Champagne 2016-_DSF4881.jpg

Check-in

Ko Leon razkaže sobe, se začne babje pričkanje za spalnice, vsem se zdi samoumevno, da greva midva v najmanjšo, skupaj z Leonom, ker je Rada organizator. Nama pravzaprav tudi, celo povsem vseeno nama je za velikost sobe, sem pa presenečen, kakšno odkrito grebatorstvo udari ven pri takšnem stres testu.

Vasi so opustele, na večerjo se odpeljemo v Epernay, v bistroju naročimo hrano, ni zelo draga, jaz izberem solato za petnajst evrov, a je skleda ogromna in polna raznovrstnega mesa. Foie gras, račja slanina, ocvirki, pražena jetrca, … izvrstnega okusa. Na naši strokovni ekskurziji spijemo prvo steklenico francoskega vina.

20161102-Lilbert, Cramant-_DSF4907.jpg

Šampanjec je velika zgodba

Dober marketing. Z zakoni določena pravila. Predpisano območje, predpisan donos, predpisana stopnja alkohola, predpisana pridelava in predelava. Določena cena odkupa grozdja. Za Grand Cru, recimo, sedem evrov kila. A kmet se mora za teh sedem evrov potruditi, polovičarstvo ne gre skozi. Nihče ne kupi na pol dobrega grozdja za pet evrov.

Zjutraj pred zajtrkom grem na rob gozda slikat meglo v ravnini, današnje jutro je na izi, odpovedali smo dopoldanski obisk vinarja in šli raje v muzej, simpatičen in informativen, nato še na svetilnik nad krajem Verzenay, gledat vinograde z vrha. Čez noč jih je slana obarvala, niso več samo rumeni, v dolini se vidijo temne lise rjavih ožganih listov. Ujeli smo zadnje dni, ko so vinogradi še fotogenični.

20161102-Champagne 2016-_DSF5036.jpg

Hitrost parnika uniči trto

Uš Philoxera Vastratix je preživela pot iz Amerike, ker se je le-ta s parnikom skrajšala. Na stari celini je pomorila devetdeset odstotkov vseh trt. Zdaj je večina trsov na ameriških koreninah, ki so na to uš odporna, samo cepljeni so na francosko sorto. V kraj Ay gremo pogledat enega od zelo redkih vinogradov, v katerih rase original francoska trta. Nasproti je klet Bollinger, znamka, ki jo pije agent 007.

V Ayu si privoščimo rogljiče in odličen Illy esspresso in počakamo da se zlije. Za šankom samo moški, praznujejo petek popoldne. Prvič vidimo vsaj malo živahno dogajanje na mestnem trgu, vsi kraji do sedaj so izgledali praktično izumrli. Nato nadaljujemo proti domu v vasi Aviz. Čisto blizu je Cuis, kamor gremo obiskat Pierra Guimmoneta, v katerega je Leon povsem zaljubljen.

20161104-Champagne 2016-_DSF5452.jpg

Vino se naredi v vinogradu

Za nas si vzame čas, prav on osebno, v francoski angleščini nam razlaga svojo filozofijo pridelave šampanjca. Po njegovem se osemdeset odstotkov vina naredi v vinogradu, zato ga hodi redno obiskovat. Cela umetnost je določiti pravi čas obiranja. Zgodi se, da zgornji del polja oberejo tri dni kasneje kot spodnjega, čeprav je vmes le deset, dvajset metrov višinske razlike.

Pierre razlaga, kaj ga navdušuje in hkrati straši. Ljudje so se naveličali pitja uveljavljenih znamk, zdaj iščejo močnejše karakterje, vina, ki odražajo značilnosti vinorodnega okoliša. S tem pa se pojavi nevarnost, da bodo ljubitelji začeli raziskovat tudi kaj drugega, ne samo Champagno. A zaenkrat ga ne skrbi. Relativno enostavno proda vse svoje vino, pazit mora, da uspe zagotovit dovolj količine za velike naročnike.

Na koncu se nam je zahvalil za naš čas, ki smo ga preživeli v bivši jedilnici vile, s prekrasnim pogledom na njegova polja skozi panoramska okna.

20161104-Pierre Guimmonet-_DSF5490.jpg

V mokrem večeru nas greje kamin

V Intermarche nabavimo hrano, Grega in Rada pripravita dobro večerjo, rižoto s piščancem in rezance z morskimi sadeži – v čast pramorju, ki je naredilo to izjemno kredno plast, na katerem uspeva šampanjska trta. Spijemo hišni šampanjec, ki smo ga včeraj dobili v dar pri Monvillu, pa dva bordojca, ki sta ostala od včerajšnje pokušine, ko se nam je zdelo, da šampanjec ni dovolj, pa smo zvečer degustirali še rdeče.

Leon se iz nas norčuje, ko ga vprašamo, kaj pomeni Grand Cru napis na steklenici, razlaga je tako komplicirana, da se zadovoljimo s podatkom o ceni – za tovrstno oznako je27 evrov zelo sprejemljivo. Francozi so iz oznak vina naredili veliko znanost in ta se visoko ceni. Za običajno premožnega ljubitelja vin je taktika takšna, da pozna velike kleti in poskuša najti manj cenjene sosede, ki delajo vino iz trte na bližnjih legah.

20161103-Champagne 2016-_DSF5201.jpg

Zadruga Mailly

Šibamo smer Reims, v klet Mailly, ena redkih, ki se imenuje po kraju, kjer leži. Posebna je tudi po tem, da je to zadruga, last petindvajsetih družin, ki so jo ustanovile skoraj stoletje prej. Takrat je bila velika kriza, kmetje niso mogli prodati grozdja. Ni jim preostalo drugega, kot da pod vasjo skopljejo lastne kleti in začno na svoje.

Po zaslugi Leona nas sprejme sam vodja prodaje za Evropo, simpatičen Xavier, ki nam razkaže praktično celotno klet in razloži postopek proizvodnje. Na koncu za nas odpre šest steklenic šampanjca, navdušeno mljaskamo, en je boljši od drugega. Gremo po vrsti od hišnega najbolj običajnega do najdražjega, deset let starega.

20161102-Hautvillers-_DSF4998.jpg

Šampanjec je za dame

Meni sta najbolj všeč Ekstra Brut, v tej letini povsem brez dodanega sladkorja, a mi požirek popolnoma napolni usta. Sledijo razni eksoti. Roze za moške ni več prepovedan, pravi Xavier, je pa za moškega veliko bolje, če šampanjec pije dama. Najbolj me navduši predzadnji (seveda gremo po cenovni lestvici navzgor), precej nevtralen, nežen, svilnat, z neagresivnimi mehurčki.

Vina se precej nalezemo, preveč dober je, da bi ga zlivali stran. V Reimsu gremo pogledat katedralo, visoka gotika v največjem sijaju, eno ulico naprej požvečimo sendviče, tipične francoske s skorjastami štručkami, ki režejo nebo v ustih. Potem se nam že mudi v domačo vas Avize, kjer nas čaka naslednja klet, nov set vin na pokušini.

20161103-Franc Bonville, Avize-_DSF5291.jpg

Mehurček čez rob

Preveč. Razvajeni in mehurčkasti od prejšnje kleti nas ta ne navduši več, na srečo ima Leon dolg spisek za prijatelje in z nakupom reši našo čast. Ženska, ki nas gosti, je podobno nezainteresirana kot mi, klet nas ne prepriča. Leon ugotovi, da sta dve kleti na dan prevelik zalogaj za nas amaterje, ne zmoremo tako dolge koncentracije, odjavi petkovo dopoldansko.

Doma spijemo kavo, nato vožnja v Epernay, v brasserie, izberemo drugo, ki se izkaže za dražjo in manj gostoljubno, končno pridem do nekaj tekočega, kar ni vino, izberem čebulno juho, za osem evrov in pol. Vseeno bolje od surovega sesekljanega zrezka, ki že s podobo kaže na to, kaj se bo zgodilo naslednji dan. S pivom malček nevtraliziramo vinsko kislino.

20161104-Avize-_DSF5339.jpg

Bordojci

Doma nas čaka četica bordojskih korenjakov, da jih spijemo pred kaminom. Bejbika naredi izjemno večerjo, pisano solato z mesnimi dodatki, ni da ni. Leon odpira steklenice, poskušamo burgundske modre pinoje, od najcenejšega do najdražjega. Malo mu grem na živce, ker ga opozarjam, naj ne enači cene s tem, kaj naj bi bilo dobro, ker tudi sam ves čas poudarja, naj se sami odločimo, kaj nam je všeč.

Kozarec enega, drugea, tretjega, četrtega, čutim razliko med njimi, prva dva sta pitna, zadnja dva se zanimivo postavita v ustih, eden vodoravno, drugi povsem navpično. Modri pinot ima nežno lupinico – kot dojenčkova ritka – mene ne navdušuje, deluje malce prazno.

20161102-Cramant-_DSF5099.jpg

Cramat

Za zajtrk se nabašem kruha in masla in sira plus bublanina, točno ob desetih smo že v vinski kleti, v vasi Cramant. Nič kaj veliko dvorišče in hiša, kot kakšna kraška pristava. Tu predelajo grozdje s 3 in pol hektarja v šampanjec in ga ustekleničijo. Prijazen gospodar nam odgovarja na raznorazna vprašanja o vinu in življenju v šampanji.

Peneče vino so začeli delati iz nuje, saj grozdje tu zaradi preveč severne geografske lege ne doseže dovolj sladkosti in je kislo. Sladkor dodajajo dvakrat, prvič kot hrano za kvasovke, ko te oddelajo svoje, sladkajo še samo vino. Natančno, da ustvarijo ravno prav pritiska, včasih so steklenice pogosto pokale, ker ga je bilo preveč.

20161102-Lilbert, Cramant-_DSF4920.jpg

Poskusimo tri vina: Brut, mešanico raznih letnikov, manj sladki couvet in enega od izbranih letnikov. Vsi navdušeni vzamemo vsak po en karton. Potem gremo pogledat cerkev z grobom Don Perignona, Leon ne razloži prav dobro, zakaj je ravno on tako zelo popularen v Champagni. Ves čas šimfa velike kleti, ki delajo draga vina. Malo mi gre na živce.

V štacuni kupimo delikatese za malico, pojemo za mizo doma, nato sprehod med rumeno žarečimi polji, proge trt se vijejo prek nežnih hribčkov in spodjedajo gozd. Grozdje je pobrano, marsikje je parkiran bel kombi, kmetje opravljajo čiščenje: grabijo listje, obrezujejo vejice in jih kurijo ob robovih. Ultra slikovito.

20161104-Avize-_DSF5369.jpg

Divji pujsi

Puncam sprehod ni dovolj, gredo nabirat kostanj, jaz v pajkice in teč v gozd. Divje zašumi in z desne na levo preteče nekaj temnega, srednje velikega. Uh, uh, a imaš blizu tudi mamico? Čez nekaj sekund cela vrsta z leve na desno, kakih deset divjih prašičev. Dokler bežijo oni, jaz ne bom, se odločim, in grem naprej. Če bodo zoprni, se bom naredil velikega kot Obelix.

Garmin je zakon, po veličastnem sončnem zahodu se znajdem v sosednji dolini, na izbiro imam pet kilometrov okoli po asfaltu ali bližnjico skozi gozd. Temna pot je kar izziv, nikoli ne veš, kje bo pristala noga, na mehkem listju, v odvrženi žici, ali blatni luži. Srečno se vrnem domov, pujsi so šli spat, ptiči me niso preveč strašili.

20161102-Avize-_DSF5047.jpg

Dvanajst ur after partija

Vino je spakirano v kombiju, kar dobro smo se založili, jutri štartamo zgodaj. Šele doma nam bo jasno, kaj vse nam je Leon pokazal v teh treh dneh. Ni nam bilo hudo. Zdaj pa na pot k domačim kislicam. Na cviček in teran.