Select Page

Trail 3V / Tek treh vrhov, 12. november 2017  —  29 km, 1714 vm, 4h 35′  —  Foto log

Stojimo na štartu v Solkanu, pred nami je 28 kilometrov teka po hribih. Nič takega, bi rekel pred dvemi tedni. Skupaj s formo se dviguje tudi samozavest in občutek nepremagljivosti. Potem se je zgodil tisti najbolj shitty del pripravljalnega obdobja – mirovanje po poškodbi / bolezni. Po tednu dni postelje zdaj precej spoštljivo zrem gor v skalnati Sabotin.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7776.jpg

Prvi je Škabrijel. Naklon primorskih hribov me ne preseneti več. Nikjer drugje se ne teka gori in doli po tako strmem bregu. Na Gorenjskem take odseke opremijo s klini in jeklenicami. Večino časa hodimo po bojnih jarkih slavne soške fronte. Levo in desno so črne luknje, vhodi v rove, v katerih so iskali zavetje vojaki. Naša pot zavije v enega izmed njih.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7837.jpg

Dolg tunel je pred vami, prižgite si luči, predlaga prijazen fant na vhodu. Va bene, va bene, se naredim neumnega. Seveda sem jo pozabil, navodila sem bral mesec dni nazaj. Tip za mano prijazno dvigne svojo svetilko, in malo posveti tudi pod moje noge, da laže tipljem po splozkem terenu skalnatega rova, ki se zdaj postavi še pokonci.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7803.jpg

Tump! zaslišim, ko Tonetova betica udari ob strop. #$%&@#$%&@! Tone ne izbira besed, ko se jezi na organizatorje, ki da niso na štartu opozorili na luč. Tump! #$%&@#$%&@! Tip za mano ga miri: Saj so. #$%&@#$%&@! Ne, mami, ti si kriva, da me nisi prav čas zbudila! Jaz sem tiho in se delam, da nisem z njim.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7814.jpg

S Svete gore se spuščamo po kolesarski pumparci. Tone je odbrzel naprej v rozasto rumeni skupini (všeč mi je, da nimava obveze medsebojnega čakanja). Jaz grem dol počasi, taca se je spet razbolela. Dohiteva me zaledje, invalidi in starci. V tolažbo mi je to, da se bolečina razvije le do neke stopnje, ki se je sčasoma navadim. Rekuperacija živca, vse bo dobro, pravi diagnoza.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7829.jpg

Čez Sočo nas prepeljejo z gumenjaki, nato zagrizemo še v Sabotin. Rumeno, zeleno, rdeče listje, vse v ultra živi izvedbi. Na vrhnjem grebenu se začne cikcak mejnikov, postavljenih na pet metrov. Na stotine jih je na skalnatem grebenu. Če so hoteli pokazat, da je tu meja, jim je uspelo. Da so to opravičili, so potrebovali cik-cak mejo. Le kako so jo uspeli po geodetsko skartirati?

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7874.jpg

Z leseno medaljo okli vratu grem pozdravit Katjo v S1 šotor. Še kolebam, ji rečem, pa pravi, da je tako z marsikom na ultri. Dvignem obrv in jo opomnim, da jaz govorim o Iper. Nič ne reče, samo premeri me od glave do nog in nazaj. Mislil sem, da ta gesta živi samo v pisateljskih opisih, zdaj pa sem jo na lastni koži doživel že drugič. Prvič mi jo je namenil Lenart Noč, ko sem mu omenil Herota.

Čuden občutek. Ni ravno vzpodbuda, ki si jo želiš za bildanje samozavesti.

20171112-Tek treh vrhov-DSCF7895.jpg

 

 


 

%d bloggers like this: