Select Page

Andrej je neusmiljen, pri meni je ob sedmih zjutraj. Na balanci dusterja imam navezano rumeno vrečo, v njej vse za prespat in za jutrišnji maraton Od Bovca do Tolmina. Andrej me bo spremljal prvi dve uri prek Polhograjcev, potem nadaljujem sam, s kolesom iz Ljubljane do Tolmina. Po zemljevidu čimbolj naravnost, kar v naravi pomeni precej čez hribe.

Kar takoj zarineva gor na Toško in naprej proti Topolu. Na silo prestavim, ketna naredi ghrhrhghr na sprednjem zobniku in razpade. Mater, kaj pa zdaj?! Ni panike, iz torbice zmagoslavno potegnem rezervni členek za verigo. To nosiš sabo?! Hnja, ne samo to. Tudi astro folija je nekje v torbi. Ni zime za eskime.

NaSoco

Hotavlje

Samo še klik in veriga bo skupaj, ko me prešine, da bi bilo bolje verigo sestaviti na zgornji strani zobnikov, … Flink! Trenutek nezbranosti in mastna veriga uide iz rok, členek odleti v travo. Že obračam kolo proti domu, ko Andrej iz žepa potegne (papirno!) karto Polhograjcev in ugotovi, da gre cesta do Puštala v glavnem navzdol. Tam je kolesarski servis.

Zdaj sem na poganjavčku. Navzgor tečem, navzdol se stiskam k balanci, da nese čim dlje, po ravnem me potiska Andrej, petnajst kilometrov narediva v pol ure, pet minut preden servis odpre vrata. Nova veriga, novi rezervni členki, gasa naprej. Odrečem se vzponu na Blegoš, grem kar spodaj po dolini. Ne grem na Kladje, ampak pri Gorenji vas zavijem desno skozi Hotavlje in gor v slikovito romantično dolino.

NaSoco

Čezplez

Za posrat lepo. Ustavim se ob potoku in se obesim na veje. Včeraj sem imel na obisku Vse stare, na novem teveju smo gledali fuzbal. Pivo in salame in kruh na terasi, carbo loading po moško. Pritisk popusti v olajšanje. Pa še diši, rit imam namazano s kremo za vimene. Prste zdrgnem s peskom, za boljši občutek jih obrišem še z robčkom. Čas je namreč za prvi sendvič.

Pod mano je Cerkno, ampak ne bi šel dol po asfaltnih serpentinah, na garminu najdem črtkano pot, zavijem desno na kolovoz, pripeljem se na jaso z razgledom, na sredi drevo, pod drevesom klop. Malica. Opazujem hrib na drugi strani. Lepo je. Iz Cerknega bi lahko šel po cesti do Soče, a časa imam dovolj, odločim se za pot mimo Šentviške gore na Ponikve.

NaSoco

V Orehku vidim smerokaz za Zakojco. Grem pogledat, France Bevk, domovinska zavest in to. Mimogrede pogledam strmo dol v dolino, ‘Stane, glej jo, našo Grapo!’ sta si rekla partizana v filmu Na svoji zemlji. Na križišču najdem klopco, spet malica, žemlja z mortadelo iz merkatorja v Cerknem. Izkoristim miren razgled in pokličem Bejbiko in Macota na Češko.

Lepa pokrajina je tu gor, in opicanjene hiše. Ko pridem v take konce, po ozkih cestah, prek strmih klancev, sem vedno znova presenečen. Kako se pripeljejo sem gor s tovornjaki, pomislim. In zakaj neki, si tu, na koncu sveta, ljudje gradijo take graščine? Petek popoldan je, ljudje se še niso vrnili iz služb v dolini. Gostilne v vaseh so zaprte, vodo dobim pri babicah, družbo jim dela otročad, počitnice so.

NaSoco

Dolg spust po serpentinah skozi senčnat gozd v dolino. Pika na i bo tole, si rečem, in grem v vodo kar v kolesarskih hlačah. Idrijca je toplejša od Soče, pravi sestrična Nadja iz Volč. Toplejše od junijske Soče ni kaj dosti, samo otroci se namakajo, jasno, kaj pa oni vedo, da je voda pri petnajstih stopinjah mrzla. Pozno popoldansko sonce me greje, ko se spuščam proti Mostu na Soči.

Šotor še postavljajo, punce na sprejemu številk se šele organizirajo, ne morem dvignit niti številke. Hrane tu očitno ne bo, grem iskat po Tolminu kaj za pod zob, pa mi nikjer ne diši, prava žalost, grem v Hofer iskat burek in jogurt in sadje. Pri Jani si izprosim številko v naprej, da lahko grem v sobo, dolga pot je za mano, 112 kilometrov in 2100 višincev.

NaSoco

V Čiginju vzamem sobo v The Blue House, Bejbika kar vriska, videla je apartmaje v reviji, res je hiša nakinčana od zunaj in od znotraj, receptor spominja na Eltona Johna, povsem v slogu. Kolo spraviva na varno v garažo čez cesto, dogovoriva se za ključ in za zajtrk ob petih. Spijem eno pivo na terasi čez cesto. Tekma med Walesom in Belgijo je zanimiva, ampak sori, jaz moram spat.

Jutri imam tretji del triatlona, 45 kilometrov teka čez drn in strn.

 

%d bloggers like this: