Select Page

Rašica trail, 25. november 2017  ⎯  32,5 km, 1600 vm, 4h 45′

Ni bilo težko najti parkirišča pri štartu v Srednjih Gameljnah, saj vsi avtomobili ob tej zgodnji uri sivega sobotnega dopoldneva zavijejo tja. Takoj zagledam Erota, ki me je povabil sem na Rašica trail. Še ne povsem zbujena se čukasto gledava. Ero, zakaj že počnemo to? Ker smo zaradi tega vsak dan malo boljši, pravi.

20171125-Rasica-DSCF8420.jpg

Prek Rašice na Šmarko in nazaj, osemnajst kilometrov. Najprej sem razmišljal o treh krogih, potem pa to idejo opustil. Na pot grem, da bi kaj novega videl. Okej, recimo, da prvi krog gledam desno, drugi pa potem levo. Ampak tretji? Hm … Predvsem pa – šestinpetdeset kilometrov je preveč za današnji trening, pre-dolgi teki zahtevajo pre-dolgo regeneracijo.

Pred štartom običajno vzdušje domače tekaške tekme. Objemanje tekaških kameradov, komentiranje superg en drugemu, špeganje v prtljažnik, kaj bo kdo oblekel. Večina jamra nad lastno formo. Poškodbe, viroze, mukoma se bodo vlekli po progi. Strinjam se s tabo, Janez, ne-tekači se res težko enakovredno vključijo v te pogovore.

20171125-Rasica-DSCF8404.jpg

Že na vrhu Rašice je prva postaja s hrano. Na pladnjih so domače dobrote. (Take sem pričakoval pri waldorfcih, pa so razočarali.) Mmmm, njami! Hitri tekači tečejo kar mimo, ker nosijo nahrbtnike za samooskrbo, jaz pa si vzamem več časa. Izbira je velika, ampak vseh ne morem poskusit, potem bom res težko tekel. Punce sprašujem za recepte, da se laže odločim, katero bi izbral.

Ero mi sledi do vrha Rašice, vendar čutim, da s težavo. Navadno med tekom ves čas nekaj govori, tokrat pa od časa do časa tudi malo utihne. Po postaji grem naprej hitreje. Ero je legenda slovenske tekaške scene, z lahkoto bo našel drugega badija za na Šmarko. Zdaj lovim tekače pred sabo. Vedno znova me preseneti, kako hiter štart imajo tekači s krepkimi postavami.

20171125-Smarna gora-DSCF8400.jpg

En del poti gremo po trasi Takih je mal, potem zavijemo gor na skalnato Grmado in na vrh Šmarke, kjer je naslednja hrana. Poleg vseh kolačkov so tu še mini krofki! Skoraj me zamika, da bi šel še dva kroga samo zaradi dobre papice. V drugem krogu se pojavijo še pladnji palačink! Oh, oh, sladke skušnjave. V cilj pridem sit. Pa vseeno stisnem še krožnik ričeta in štrukelj za povrh. Če ne drugega, sem prvak v apetitu.

Po planu treninga danes tečem osemindvajset kilometrov, torej krog in pol. Še enkrat na Rašico, pa do potoka pod Šmarno goro, kjer sem ob progi opazil zanimivo drevo, obraslo z živo zelenim mahom. Poskušam naredit kakšno zanimivo fotografijo. Na vrh Šmarne se mi kljub krofkom ne da še enkrat. Po bližnjici grem do Gameljn, kjer dohitim tekača. Zdi se, da ima težave, stil teka je malo krevljast.

20171125-Smarna gora-DSCF8461.jpg

Boli, poškodba, mi pravi, to zdaj je trening volje. Potem izvem, da je ultra trail maratonec, za sabo ima precej stotk (v miljah), med njimi tudi najtežje gorske. Na S1 Iper pa noče it, preslaba organizacija, pravi. Slabo skrbijo za tekmovalce. Tako je slišal. Zanimivo je, koliko takšnih komentarjev sem že slišal od ljudi, ki na Burji še niso bili.

Jaz sem v ta burjast kraški tek zaljubljen. Zaradi Krasa, zaradi morja, zaradi prisrčnosti organizatorjev. In zato, ker sem tukaj prvič pretekel eno res dolgo progo. Pa tudi pristop – saj to ni formula ena, kjer za tekmovalca skrbi ekipa v boksih. Trail tek je zame dogodivščina, avantura, (fotografski) izlet. Ko v okviru prireditve zame vsaj malo poskrbijo, je to le ekstra bonus.

Ampak … seveda … morda je bolje, da se ugriznem v jezik. Šele šestega januarja bom lahko ocenil, ali je njegova zadržanost upravičena.

%d bloggers like this: