Select Page

Prek Julijcev na smučeh

Amfibijina turno smučarska avantura, 23. in 24. februar 2019

Turne smuke sem se dolgo izogibal, ker se mi je zdelo, da glavna sezona sovpada s pomladanskim začetkom kolesarske sezone. No, ko sem se tega končno lotil, sem ugotovil, da sovpada še z marsičem, tudi s pripravo pomladanskega Prostočasnika. Čeprav najljubša urednica večino dela opravi sama, me za končni tač z lučkami pri fotografiranju še vseeno rabi. Šele ko se ji ponudim na brezpogojno razpolago za cel naslednji torek, mi da šefica zeleno luč za prost vikend.

20190223--_DSF7845.jpg

Krma—Bohinjska vratca—Hribarce—Komna

Sobota, 23. februar 2019 — 30 km / 3900 vm / 12 h

Yaris končno obtiči pošrek prek zaledenele gozdne ceste. Nejevoljno odložim lonček in žlico z zajtrkom. Do sem je bila ledena cesta ravno prav uvožena, da so šla kolesa sama od sebe v pravo smer in sem imel proste roke, zdaj pa je snega na cesti vseeno preveč celo za ignoranta, ki hoče brez zimskih gum in z ljubljansko registracijo parkirati prav pod goro. Avto bo treba poriniti v sneg. Zmagoslavno potegnem iz prtljažnika verige in z njimi pomaham šoferjem v koloni za sabo, a kmalu ugotovim, da ne vem, kaj naj z njimi. Natakne jih Anže.

20190223--_DSF7860.jpg

Globoko sopiham za mladinci na poti gor iz Krme, meni se zdi kar hud tempo, pa nas vseeno še prehitevajo. Oddahnem si, ko s transverzale za Kredarico odvijemo levo na Bohinjska vratca in ostanemo sami. Nad gozdom se nam pridruži veter, silen severnik. Zaganja se po dolini in nas potiska navzgor proti špranji Bohinjskih vratc, dokler me na vrhu ob spremljavi zvrtinčenega snega v zraku končno ne izpljune na sončno stran. Po vseh štirih si poiščem zavetje, da v miru pobrskam po žepih za sladkimi datlji. Nagrada po prvem vzponu.

20190223--_DSF7934.jpg

Spust z Bohinjskih vratc po napihanem celcu iz nabrušenega snega. Pod nami Velo polje, pokrajina iz sanj – prostrane planine belih skulptur, ki jih veter brusi iz zaledenelega snega, skrivenčeni macesni, ki goli čakajo na manj srdito vreme, navpični horizont mogočnih gor, s katerega se dimi sneg proti soncu na sinjem nebu. Pri Vodnikovi koči si zaželimo malice in počitka, vendar nikakor ne najdemo prostora na soncu, kjer ne bi pihal veter. Lovimo stvari, ki frčijo po zraku – rokavice, čelade, smuči. Lovim riž in kose piščanca, ki mi jih odnaša z žlice.

20190223--_DSF7964.jpg

Pot nas vodi gor in dol, s sonca v senco in spet nazaj, skozi vetrovne tunele in snežne meteže. Ob teh menjavah temperature preizkusim vse kombinacije oblačil. Na koži dva sloja volne, prek tega lahka tekaška vetrovka, hervis puhovka in trusty eider, petindvajset let stara bunda. S kolesarsko čelado in fotografskim nahrbtnikom precej izstopam od ostalih članov današnje ekipe, ki so napravljeni kot za snemanje športnega filma. Sem pač drugačen. Na postankih za malico je to v mojo korist. Namesto gumi bombonov žvečim fige, datlje in doma narejene ploščice. Za malico imam topel obrok iz termoske in če se shladi, z gorilnikom pogrejem juhico iz snega.

20190223--_DSF8113.jpg

Ob Triglavskih jezerih se veter končno umiri. Sonce tik nad gorami nam pošilja zadnje žarke zgodnje pomladanske svetlobe. Tabla napoveduje štiri ure in pol do Komne, vendar nas zdaj to ne skrbi. Uživamo v polnenju želodčkov z najboljšim razgledom. Zdaj je pot za smuči zahtevnejša. Gaz skozi gozd gre malo gor, malo dol. Natikamo peseke na smuči in jih spet trgamo dol. Dokler mi ne zmrznejo in začnejo plavati po svoje. Ne preostane drugega, kot da smuči vržem na ramo in grem naprej peš. Vodja odprave napove, da imamo do koče dobro uro. Ne verjamem mu, pa nič ne de. Kdor je vajen hoditi z Anžetom naokoli, ima v žepu pripravljeno svetilko.

20190223--_DSF7970.jpg

Ker sem peš, grem kar naprej, da me ne čakajo. Sledim rdečim puščicam na viskoih palicah in sledem v snegu. Uživaško je biti v tišini, sam v zimski pokrajini pod nebesnim svodom z zvezdami posutim. Malo pa me kljub vsemu v gatah ščiplje. Vedno bolj temno je in nimam pojma, kje sem. Jezim se nase, da nisem vzel garmine. Kaj pa, če zgrešim kak odcep in zaidem? Vsake toliko se ustavim in počakam, da pridejo lučke za mano. Včasih to traja celo večnost. Mladina je zmrznila, njihovi postanki so vedno pogostejši in daljši. Dajmo, dajmo, … kuhar bo zaprl svojo loputo! Ujamemo ga za dlako, tik preden gre spat.

20190223--_DSF8138.jpg

Komna—Konjsko sedlo—Žagarjev graben

Nedelja, 24. februar 2019 — 14,5 km / 650 vm / 5 h 15’

Spim odlično. Včeraj sem pol porcije makaronov odrinil na sosedov krožnik, tiramisuju pa sem se brez pomislekov odrekel. Še kak mesec, dva nazaj bi s požrešno žlico brez pomislekov zakopal vanj. Tudi pivu se zlahka odrečem. Zdaj že vem, da je poln vamp najslabši sopotnik za posteljno kraljestvo. Radovedne poglede in vprašanja sem se navadil ignorirati. Neverjetno je, kako radi se Slovenci vtikamo drug drugemu v krožnik.

20190224--_DSF8153.jpg

Po osmih urah imam poležavanja dovolj in ob šestih vstanem. Kuhar je bolj utrujen od mene, jedilnico odpre šele ob sedmih, zato na stopnišču pišem dnevnik in telovadim. Mimo mene hodijo srečneži na jutranji vece. Jutro v koči se le počasi preteguje v nedeljsko jutro, sploh moji mladinci si vzamejo čas. To mi je fajn, brez nervoze lahko grem skozi svoje jutranje rituale. Ko končamo z dolgim zajtrkom, je dom že prazen, sonce pa visoko na nebu. Že pred hišo me sleče v freddie mrežasto majico.

20190224--_DSF8201.jpg

Še en obupno kičast dan, danes celo brez vetra. Potujemo prek Komne na Vogel po verjetno najbolj popularni turno smučarski transverzali. Sneg je ravno prav trd, da pesi prijemljejo v nemogoče strm breg. Spomni me na kolesarjenje po Moabu, kjer se tudi laže zvrneš na hrbet, kot da bi gumi spodrsnilo. Današnji tempo me malo spravlja ob živce. Od kar sem vajen rednih obrokov, sem kot Italijani. Ob dvanajstih ves živčen gledam na uro, kje je kosilo. Zaženem se gor na Konjsko sedlo, naš zadnji vzpon.

20190224--_DSF8228.jpg

Morda tale zapis pretirava s hrano, ampak špargljova juha z bučnimi semeni, ki so mi jo na Komni dali v termosko za popotnico, je res izjemna. Da o razgledu, ki spremlja ta kulinarični užitek, sploh ne govorim. Sprva se je zdelo, da je tričetrt litra veliko in da jo bom delil, na koncu sem celo zlil vase. Nič ne bo narobe. Od tu naprej gre naša pot samo še navzdol. Čas za mirno prebavljanje.

20190224--_DSF8265.jpg

Anže, ki je skrbel za našo navigacijo, se obrne in gre nazaj na Komno. Mi ostali, ki imamo ob ponedeljkih službo, se spustimo v žagarja. Prvič vstopim vanj s te strani in zdaj mi je jasno, zakaj se mu reče graben. Ozek in zaraščen, ves čas pretežno v senci. Leden sneg le tu in tam razkrije sled smučarjev pred nami. Sonce je za goro, pod nami je vse bolj temno. Eden po eden se prebijamo skozi gosto vejevje in nismo sigurni, ali je pot prava. Zdaj pozabim na hrano in si živčno grizem ustnice, ker ima nas vseh pet samo dve luči in tri lopate. Zdi se, da je vodenje zdaj v mojih rokah in precej si oddahnem, ko se med drevesi končno zasveti smučišče.

20190224--_DSF8297.jpg

Mešani občutki. Trenutek olajšanja ob rešitvi je le hipen. Po široki zratrakirani progi se vračamo v dolino, z vsakim zavojem se glava bolj in bolj polni s skrbmi dolinskega vsakdana.

Welcome back to real world, citizen!

20190224--_DSF8309.jpg

%d bloggers like this: