Bagutsa, Gyeongju

Gyeongju

Kar ne morem se navaditi. Pred vsakim izletom, ki v Aziji vkljucuje prevoz z avtobusom, me stiska trema. Ugotavljanje prave smeri, prave stevilke, borba s preprodajalci vozovnic, cakanje na to, da se bus napolni do zadnjega koticka. Koreja je nekaj povsem drugega. Vsaka postaja je opremljena z info semaforji, vozovnice poceni, busi redni. Stopis na ulico, pocakas nekaj minut, pomahas soferju in stopis gor. In ce cakanje traja vec kot pet minut, je vedno v zepu telefon, s katerim cas bliskovito mineva.

Bagutsa

Odpeljemo se v vas nekaj kilometrov stran pogledat budisticni tempelj Bagutsa. Ze navsezgodaj smo premoceni od vrocine, samo da pridemo s ceste do vhoda v park. Z naso izkusnjo si tezko predstavljamo to dezelo ob nekem normalnem vremenu. Zdaj se je v nas spomin vsidrala kot tropska dezela.

Tempelj kot tempelj. Vrtovi, dvorisca, centralna svetisca in hodniki okoli, vse postavljeno centralno. Kipi kot na Baliju. Opisi tega, kar gledamo, tipicno azijski: slabi. A na kratko, kar obcudujemo, so rekonstrukcije po unicevalnih pohodih japonske vojske. Ni pa jasno iz katerega obdobja. Japonci so ze veckrat tu harali. Prva rekonstrukcija ze leta 1570, zadnja pa 1970.

Ceprav danes ni dan za trekking, nahecam ekipo, da gremo pes do naslednjega templja. Samo tri in pol kilometre. Je pa res malo navzgor in vlazna vrocina nam naredi tezko sapo. Je pa lepo. Nad naso stezo se bocijo veje japonskih malolistnih javorjev, od zgoraj osvetljenih s soncem. Zamisljan si, kako velicastno lepo mora biti to jeseni, kk se ti listi obarvajo rdece oranzno in rumeno. (Tega sprehoda se kasneje spomnimo kot enega najlepših na potovanju.)

Gyeongju

Nazaj v mesto Gyangju, lacni smo pa iscemo restavracijo. Neverjetno se zdi, a kljub turisticnemu višku je tezko najti odprto gostilno. Ce je ze odprta, pa je prazna, brez gostov. Ni nam jasno, a je to morda samo popoldanska siesta? A tudi veceri niso divji. Hm. Potem le najdemo druzinsko restavracijo z nudli na morski nacin. Juhe mi pasejo, da izravnam tekocinsko bilanco vrocega dne. Domaci nudlni so vroce vroci, pa jih vseeno pokoncam. Kar ni sala, juhe strezejo v druzinskih skledah za solato.

Treking je bil napovedan za jutri, pa se je na veliko nejevoljo zgodil ze danes. Od templja Buldug-sa smo sli pes do Sekoguram templja, kjer sedi buda in zre na vzhodno morje, varuje dezelo pred invazijo napadalcev. A buda ima oci zaprte, pa tudi, ce bi jih odprl, ne bi videl ven , saj je v zaprtem prostoru. Kakorkoli. Dejstvo je, da so Japonci pogosto harali po tem polotoku.

Pot je siroka in tlakovana, na strmih delih so stopnice. Pohajkovanje je strogo omejeno. Ni stranskih potk skozi gozd, ki smo jih slovenci vajeni. Vsekakor pa mi nismo vajeni luksuznih stranisc sredi gozda. Strogo nadzorovano pohajkovanje. Vsaj kamer je manj, ali pa so bolj diskretno postavljene.

Korejske druzine se ukvarjajo z istimi čermi vzgoje kot v vseh razvitih dezelah. Nekatere so se posebej izrazite. Razvajajo jih s hrano in digitalnimi igracami. Lajsajo si vest, ker od njih pricakujejo veliko. Cela druzina vlaga vso svoje zivljenje v eno samo stvar: uspesen vpis na ugledno fakulteto. Od ranega otrostva pa do vpisa mladina studira dneve in noci.

Ni tako cudno, da je kar nekaj otrok okroglih, le trudoma gredo prek strmih samostanskih stopnic. Od vseh imajo najbolj razvito sesalno misico. Ne, niso geni. Ljudje, ki hodijo okoli s sladkarijami v roki so debeli. Velja tudi za korejo.

Tik pred zavojem v hiso si kupim skatlo legendarnih kolackov. Nisem vedel za njih, zdaj vidim, da so pekarne z njimi vsepovsod. Dve minipalacinkici iz psenicne moke, morda malo ajde, vmes nadev iz rdecega fizola. Prepricujem se, da je ta sladkost malo manj redilna in obremenilna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja