Seul do obzorja

Seul

Zjutraj si nos namazem s kremo za zascito pred soncem, vceraj me je namrec prav dobro ozgalo. Ko me zacno peci oci, najprej krivim za to kremo. Cez nekaj casa, ko ne poneha, mi je jasno, da je to vnetje od klime. Kaksna muka je to. Ze veckrat sem si obljubil, da ne grem vec potovat po klimatiziranih prostorih. Ze v sluzbi je imam dovolj, na pocitnicah pa je samo se slabse.

Knjigarna, zemljevidi

Sina pustiva v music mallu in greva pes ob veliki cesti, ki gre direkt med ta visokimi poslovnimi stolpnicami. Kako zdaj najti pravo trgovino?! Vsaka stolpnica ima v kleti vsaj eno etazo trgovinskega centra. A ko prideva dovolj blizu, vsi vedo, kje je knjigarna. Potem nama je jasno, zakaj. Gromozanska je in polna ljudi. Dolge citalniske mize brez praznega sedeza ob njej. Korejci se vedno berejo knjige na papirju.

Najdeva karto Koreje v anglescini. Grozna je, ampak saj to sem pricakoval, ponavadi je tako, imajo azijci slabo kulturo zemljevidov. Ceprav, v prejsnji knjigarni najdeva precej simpaticno karto z lepimi reliefom in pregledno grafiko, a samo v korejskib crkah.

Kupim si knigo Kako razumeti korejski vsakdan. Veliko knjig razlaga korejo in korejsko druzbo. Skozi bliznjo in daljno zgodovino, skozi odnose s sosedi. Kompliciran polotok je to, neposredne posledice hladne vojne. Po berlinskem zidu se zadnja na pol razdeljena dezela. Podoben izziv bi bil pripraviti 88 odgovorov, kako in zakaj tako zivimo Slovenci.

Sprehodiva se vzdolz umetnega potoka, ki tece po betoniranem koritu. Voda je cista in vabi k namakanju nog. Lestve ob steni pa opozarjajo na moznost naglega zvisanja gladine vode. Najbrz dokaj resna moznost ob monsunskih nalivih, ki pa jih zdaj ne bo vec. Prisli smo tocno ob njihovem koncu. Zdaj so nastopili pasji dnevi.

En mesec vrocine delijo v tri dele. Ne vem se, ali se vrocina stopnuje gor ali dol. Ze zdaj je divje vroce. Tega obcutka vrocine se spomnim iz Doline smrti v Nevadi. Kar mi ni tako neprijetno, dokler nisem neposredno na soncnih zarkih. Suha vrocina prijetno pregreje od klime premrazeno telo.

Psi na krožniku

Pasji dnevi so cas, ko korejci jedo pasje meso. Od olimpijade naprej to delajo malo manj javno, zaradi zgrazanja zahodnega sveta. (To zgrazanje je se ena od dvolicnosti demokraticnega sveta. ) Pasje meso naj bi bilo najblizje cloveskemu in zato lahko prebavljivo. V Koreji vidimo malo psov, zelo majhnih pasm. Naj ne bi bili v nevarnosti. Prehrambena industrija goji namensko le doloceno pasmo psov.

Sprehodimo se po sky parku. Se ena izmed izjemnih arhitekturno urbanisticnih domislic, ki jih premore Seoul. Prek krizisca sirokih cest so poteggnili pesaski nadvoz in ga opremili z lonci za drevesa, roze, z bazeni za hladitev nog, sencnicami, klopmi in prsilci hladilne megle. In s kamerami, jasno. For your safety. Zdaj so mi za kar samoumevne. Nekako pomirjujoce. Nekdo paz name. Da ne naredim kaj narobe.

Vceraj sem sel ob neki neposeljeni cesti lulat v grmovje. Stopil sem se za parkiran kombi na pol metra trave in zalil zivo mejo pod drevoredom. Nic takega. Se v isti minuti se je oglasil zvocnik na kandelabru in mi razlozil, kako se moramo truditi za cisto in lepo okolje. Morda sem se res prehitro vdal pritisku mehurja. Le sto metrov naprej je sredi nicesar postavljen lepo urejeno stranisce.

Moja zlobna misel je, da juzno korejski vladi rezim severne koreje pride zelo prav. Ce imas tako prifuknjenega soseda, na vsako kritiko enostavno reces: poglejte, lahko bi bilo bistveno slabse. Korejci se sicer kar pogosto uporajo vladi, ta pa te kritike brez milosti zatre. Zlasti do zensk in njihove neenakopravnosti ne cutijo veliko sentimentalnosti.

Popoldne trek na vrh hriba in na vrh razglednega stolpa. Zdaj se sele vidi celotna razseznost tega velemesta. Do obzorja pozidano vse, razen res strmih bregov. Pretezno visoke zgradbe. Ze vec kot polovica korejcev zivi v stanovanjih.

Njihova nacionalna jed, kimchi, je zelenjava, najbolj obicajno je to zelje, zakopana na vrtu v zemljo. Stanovanje v blokih rega seveda ne omogoca, zato so iznasli kimcomat, s katerim fermentirajo zelenjavo v stanovanju.

Pod stolpom kljucavnice, love locksi, po vseh ograjah in raznih skulpturah. Maco ugotovi, da je tu gor vec kljucavnic kot je na svetu Slovencev. Se ena osladno infantilna stvar.

Na poti navzdol srecamo kolesarje, cestne, jasno, tu nimajo tezav z mtb fakini, ki bi kopali potke med drevesi. Tudi tekaci se vzorno drzijo le asfalta. Cestaki nasminkani po vseh kolesarskih predpisih. Na pol poti se ustavimo na razgledni tocki kjer soncni zahod lovimo v srcek iz prstov.

Povsem pri dnu hriba se zleknemo na lesen podij po streho stare vasi in malo pomeditiramo po dolgem dnevu. Blazen mir brez šuma elektricnih naprav. Tega imam v zadnjem tednu ze polno glavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja