Mt Hallasan

Zjutraj ugotovim, da sem zvecer pozabil splesti vezalke v tekaskih copatih in obujem kar tevo. Saj nekatei tecejo sto milj v natikacih iz rabljenih gum. Pricakujem uhojeno pot. Hallama je najvisji vrh Koreje, skoraj dvatisocak, vsi grejo, vsaj v medenih tednih. Predvsem pa mi ne disijo copati dan kasneje. V Sokchotu sem jih povsem zalil z znojem. Kak obupen smrad!

Na avtobus vstopi menih v ohlapnih sivih oblacilih in culo. Za trenutek me zaskrbi. Sem se premalo oblekel? Takoj nato se spomnim : ne, to so samo nori soferji, ki mislijo, da prevazajo pokvarljivo robo in iz potniskega avtobusa naredijo hladilnik. Zunaj je ze ob sedmih zjutraj vec kot trideset stopinj. Zaradi vlage – feels like 41.

Bus številka 281 ali številka 182? Obe na isti progi. Ena z enotno ceno in ustavljanjem na vsaki postaji, druga drazja in direkt. Spekulacija se mi obrestuje. Ker se peljemo cez hrib, naselij ni veliko in na serpentinasti cesti se vozimo v koloni. Od morja smo se dvignili za nekaj sto metrov in zapeljali v oblak.

Saj vemo, da slovenci ne moremo mimo gore, ne da bi pozeljivo pogledali gor. Se posebej, ce je to trofejna gora, na primer najvisji vrh v Koreji. Avta nismo dobili, avtobusov smo ze malo navelicani. Vremenska napoved je dez, torej idealna priloznost za raztegnit noge. Mt Hallasan, vulkan na sredi otoka Jeju. V kraterju pa jezero.

Vase vrzem riz z omako iz hobotnice. Njami. Se vedno instant hrana, pa vsaj malo spremembe od nudlcev. Zdaj sem dojel, vsaka trgovina je tudi nekak deli, ko placas loncek, si ga v mikrovalovni pogrejes in tam tudi kar pojes. Precej prirocno za nas jutranje tekace.

Za gor izberem lazjo pot. Tlakovana je kakor molatjera, samo da je iz vulkanskih crnih okroglih kamnov. Da so okrogli, je fajn, ker sem v tevi in mi prsti gledajo ven. Pozna se, da so v Aziji v zgodovini za nekaj casa pozabili uporabljat kolo. Pot je namrec stopnicasta. Iz kamna, lesenih brun. Cez tezaven teren je speljana pot po zelezni konstrukciji z lesenimi dilami. Na obeh straneh ograja. Ni odstopanja. Ni divjih poti. Ni alternativ. Niti okoli luže ne moreš. Še dobro, da sem obul tevo.

Tip na vhodu mi rece, da je pot na vrh zaprta zaradi slabega vremena. To me ves cas malo zre, potem se izkaze, da je bil to samo nasvet. V resnici precej dober nasvet. Tik pod vrhom se gozd odpre in jasno postane, da smo sredi oblaka. Dez nese vodoravno. Od razgleda se vidi dvajset metrov poti naprej in ravno toliko nazaj. Zdaj sem hvalezen za napeto vrv ob poti. Tudi za stopnice, ki vodijo na sam vrh.

Proti vrhu se stevilo izletnikov zredči, a nisem sam. Obleceni smo zelo razlicno. Od polne bojne hajkerake opreme pa do avanturistov, ki so opremljeni se slabse od mene. Poleg sandalov imam na sebi še svilene tekaske hlacke, take za tec 4 minute kilometer, in lajkrasto majico. Kolesarski anorak za prekrit nahrbtnik in klobuk, ki izgleda ravno tako posvedran kot lokalni, samo da je moj za kanadske rangerje. Vse mi pride prav.

Preden zapustim koco na pol poti, poskusim piskot iz skatle. Sladko, lepljivo, uzitno. Sele po nakupu sem ugotovil, kaj je fotografija na sprednji strani. V piškotih so bube sviloprejke. Zuzki za beljakovine. Zakaj pa ne. Na pol škatle se mi vseeno zagabijo in jih odvržem v koš za smeti.

Navzdol poskakujem po stopnicah. Lahen drnc. Stara teva smrdi, se pa se vedno odlicno prijemlje na kamnu in na mokrem lesu. Les je ves unicen od pikanja s palicami. Nesmisel. Ne znajo jih uporabljat, pa se ves cas se jim zatikajo v fuge med dilami in spranje med skalami. Azijci pac. Dobri v posnemanju, malo manj v uporabi zdrave pameti.

Ker imam mokre hlacke, me ves cas tisci lulat. Koreja je sicer dezela stranisc, ampak prav na vrhu vulkana ni nobenega. Ene trikrat potegnem ven ficota in ilegalno izpraznim mehur s potke dol med praprot.

Navzdol se mi bolj vlece kot gor, je pa pot bolj zanimiva. Jame, iz katerih piha mrzel veter, mostovi in mosticki prek suhe struge, odpihnjene koče, izlivi lave in mini jezerca. Na vhodu velik parking in sotorisce. Avtobusno postajo ignoriram in podaljsam tek se po asfaltu do glavne ceste. Tu spodaj sije sonce in je ze vroce.

Po dolgem casu sem pretegnil noge. Ze mesece lenarim in cajtam nogo. Uro ugasnem na 25 kilometrih in 1300 visincev. Kar v redu za penziča. Vstanem tezko, je pa obcutek fenomenalen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja