Select Page
Terapija natrgane akromioklavikularne vezi
Junij 2012

Pred enim letom je bilo moje počutje klavrno. Pri padcu sem poškodoval ramo; nateg vezi druge stopnje. Pogosta poškodba pri kontaktnih športih. Tudi jaz sem jo staknil ob kontaktu. Z asfaltom. Pri štirideset na uro na lanski Franji.
Kolena, hrbet in rame so redne težave nas mamilčkov, športnikov v srednjih letih. Kolena sem dobro podmazal, bolečine v hrbtu so moje sopotnice. Zdaj pa še rama. Nisem bil navdušen.
Do Mita sem prišel po nasvetu prijateljev. Nisva izgubljala časa. Predpisan počitek se je spremenil v aktivno švicanje. Jokanje za izgubljeno sezono sva spreobrnila v borbo proti atrofiji mišic. S prilagojenimi vajami za moč in gibljivost sva po desni prehitevala zdravniška priporočila. Z uspehom. Na zaključnem preverjanju v UKC je zbor fizioterapvtk skoraj ploskal. Dosežena gibljivost: 100%. Le pet manj v dveh najtežjih gibih (in to na ‘zdravi’ roki).
Sploh ni bilo dileme. Nadaljujem v Tolerance Zero. Bosonogi fuzbal za ogrevanje, potem pa tristotke, aerobne, laktatične, gimnastične vaje, diagnostika, … . Naporno, a na srečo štejemo le do tri. No, večkrat.
Nikoli se nisem videl v fitnesu z bidonom in brisačko okoli vratu. Še sedaj se ne. A vendar. Ne samo rama, tudi hrbet je zadovoljen. In na koncu sezone izvajamo vaje, ki so bile še pred meseci mission impossible. Sokolsko smo ponosni sami nase. Stoje, sklece s ploski, počepi na eni nogi, zgibe. N’č taz’ga. Moj dragi zmore.
Mito kritično opazuje mojo klavirsko tipko, ki štrli iz leve rame. Samo režim se. Sedaj presneto dobro vem, da za svoje telo ne moreš uveljavljat reklamacij ali nezgodnega zavarovanja. Ali popraviš sam, ali pa crkne do konca. Lepotne napake niso tako pomembne.

Dokumentiranje izrednih dogodkov nam gre navadno dobro od rok. Na veliko slikamo poroke, slavja, vesele in slavnostne trenutke. Celo nezgode in nesreče, če niso prav pretresljive. Kaj pa, ko se izreden dogodek zgodi nam samim ali našim bližnjim? Padec in zlom noge, žalost ob izgubi premoženja, strah ob težki bolezni. S prizadetim sočustvujemo in zdi se nam neprimerno, da bi v takšnem trenutku razmišljali o tem, kako narediti dobro fotografijo.
V zoprnih trenutkih življenja se tolažim z mantro Nekoč se bomo temu še smejali! Pri fotografiji zgoraj mi sicer še vedno ne gre na smeh. Prevlada spomin na smrad, ki se je vročega junija širil iz tri-tedne-na-golo-kožo-pripetega neoprena. Razmišljam o tem, kako ogledovanje fotografij v kroniki našega življenja vplivajo na nas. V primerjavi s poroko na primer, ki ji glede na vso maškarado nemci rečejo celo Hochzeit. lahko naše običajno življenje čutimo kot neuspeh in pot navzdol.
So prijetna doživetja res edina vrsta spomina, ki jo želimo imeti shranjeno? Težkih trenutkov v življenju si res ne želimo. A ko so ti enkrat mimo, nam spomin nanje in na pot navzgor okrepi samozavest. In opomni na stare modrosti, kot: Vsak je sam svoje sreče kovač, Čas celi vse rane in Vsaka stvar je za nekaj dobra.

%d bloggers like this: