Pohorje ekspres

Amfibijin izziv : Prečenje Pohorja, 25. in 26. maj 2019 — 37 km, 1800 vm / 33 km, 1080 vm — Fotolog …

Dan mladosti

Mladinci se — jasno — ne spomnijo, da je danes njihov dan, dan mladosti. Datum ki nam izkušenejšim prikliče iz spomina podobe modro belih pionirčkov ob cesti z rdečimi ruticami in zastavicami v rokah. Zibajoč stadion, prekrit z uniformiranimi vojaki, ki telovadijo s puškami. Scenarijski krešendo, ko po stopnicah priteče mladinka v kratkem krilu in starcu s sončnimi očali in beli uniformi po kratki deklamaciji in zaobljubi o večni zvestobi preda falični simbol v obliki štafetne palice. Nope. Fizik Jure 25. maj povezuje z Alojzom Podretom, ki ta dan hodi naokoli z brisačo na rami, v čast avtorju Štoparskega vodnika po galaksiji.

20190525--DSCF0027

Začetni vzpon na Bellevue amfibijci oddelamo skupaj z lokalci. Danes je organiziran ogled dela trase Pohorskega ultra traila. Težko jim sledim. Ramena se mi krivijo pod osemkilskim nahrbtnikom s hrano in opremo za dva dni. Gledam napis, ki ga mariborčan nosi na majici: Fuck the comfort zone! Ta motivacijski slogan realizira vsak po svoje. Eni potujejo lahko, celo brez bidonov, vodo zajemajo iz potokov, ki se cedijo iz vsepovsod, ali pri šanku pri številnih kočah. Jaz sem samooskrben, svojo barjanščico bom tovoril vse do Peska.

20190525--DSCF0039.jpg

Nekaj časa potrebujem, da se navadim hoje v skupini. Vse kaže, da samotarska vikend pohajanja puščajo posledice v mojem karakterju. Moti me, ko nekdo vijuga po stezi in mi stopi na zamišljeno pot, po kateri grem. Moti me nepredvidljivo mahanje z rokami in opletanje s palicami. Moti me neprestano glasno govorjenje. A gremo prepočasi?! Imate preveč sape?! Grozen sem. Ves čas v dvogovoru, premlevam pretekle dogodke in jih opisujem. Sprosti se, stareklijo. Nič hudega, če se je pisateljski navdih malo potuhnil, za svoje samogovore rabi pač mir. Dovolj ga bo jutri zarana, ko se misli in vtisi prek noči uredijo.

20190525--DSCF0220.jpg

Vreme je pisano, temperatura pa stabilna. Razgledov ni veliko, je pa gozd lep in pot mehka. Pomislim, da je bilo življenje Pohorskega bataljona lahko na trenutke tudi romantično. Naši gostitelji nam izkažejo štajerski gostoljubnosti ustrezno pozornost, predvsem ženski del naše skupine. Zdi se, da je na ovinku, kjer se obrnejo, marsikomu kar malo žal, da ne gredo z nami do Peska. Zdaj smo prepuščeni Barbari in Juretu, pri čemer imam mešane občutke. Barbara stanuje tu nekje sredi gozdov in Pohorje dobro pozna. A vendarle … z orientacisti in njihovim načinom iskanja poti nimam samo dobrih izkušenj.

20190525--DSCF0131.jpg

Noumitatlit

Tudi na Pesku nas sprejmejo prijazno. Priznam, da imam sprva malo zadržkov sredi Pohorja naročiti veganski meni. Pa ni nobenega zavijanja z očmi. Po skledi solate, od katere se cedi bučno olje, dobimo karfijolno juho, v katere namočimo ajdove žgance. Kera kombinacija! Prav nič se mi ne cedijo sline po praženih dunajcih in božjih fukcih (nekdo prijavi, da njegova babica tako pravi krompirjevim ocvrtkom).

20190525--DSCF0216.jpg

Družbo mi delata še dva pragmatična zelenjavarja. En prakticira vegetarijanstvo, ki brez zadržkov vzame mesni meni, če restavracija ne zna dobro skuhati zelenjave. Drugi je vegan, a se ne more upreti sladoledu in beli kavi z veliko spenjenega mleka. Všeč mi je ta pragmatičnost. Poenostavi življenje, ko si zdoma. Ta večer sem tudi jaz pragmatičen in spijem dva kozarca refoškega. Poenostavi socializacijo in vključevanje v veselo družbo za večerno mizo.

20190525--DSCF0232.jpg

Ob jutranjem umivanju in strganju jezika se opazujem v ogledalu. Celo življanje sem si sebe predstavljal kot nekega dokaj razbacanega tipa — široka ramena, globoka senca pod prsnimi mišicami, definirani bicepsi, ostro zarisane črte okoli blazinic pri popku. Pa ja de! Nič od tega. Prehod v vato mi topi mišice, dieta mi je pobrala pet kil teže. Namesto mišic se izpod kože sedaj kažejo žile. Beljakovine, s katerimi se trpam, bi moral v telo vgraditi s kakšno skleco in zgibo, pa sem prelen. Navaditi se moram, da bo za premikanje začelo zmanjkovati mišic, potreboval bom vedno več volje.

20190525--DSCF0287.jpg

Opogumljen od večerne gostoljubnosti zjutraj vprašam po veganskem zajtrku in prejmem en dolg začuden pogled. Danes nam streže druga ekipa. Naročim polento brez zabele, ki jo zalijem s sojinim mlekom, zraven pa kombinacija iz vojske: kruh in med, podložen z zdenka sirčkom. Zamika me, da bi drugi dan naše pohorske avanture prestopil v počasnejšo skupino. V naši sobi diši po ljubljanskem maratonu (fantje si s športnimi geli mažejo tekaške mišice), uživači pa si za zajtrk privoščijo pohorsko omleto. Jasno, primorci niso prišli na drugi konec Slovenije, da bi jedli koruzno polento.

20190525--DSCF0305.jpg

Spomin na partizanko

Jaz sem najbolj stari čiko, pizda materina, pa sem prvi gor, pejd po moji špuri, kurba, saj te ne bodo policaji jebal! Gasa moraš dat! Krepki pebi naslonijo svoje jeklene zveri na tačke, odložijo čelade na mizo in naročijo špricere in pir. Kelnerci v piceriji se z njihovim prihodom dvigne razpoloženje. Ropot in smrad, ki sta prišla z njimi, je očitno ne motita. Slišal sem že prej, da ima Pohorje z moto turizmom precejšnje težave. Bencinski adrenalinci se hajkajo po gozdovih z motorji, štirikolesniki, motornimi sanmi. Marsikdo v tem vidi priložnost turističnega zaslužka. Komentiram seveda nič. Toliko se pa še spomnim iz srednje šole, da se s pohorci ni za zajebavat.

20190526--DSCF0374.jpg

Spomnim se tudi neslavnega dogodka iz svoje divje mladinske zgodovine. Z Andrejem sva bila tu na Partizanki nastanjena kot smučarska učitelja. Priložnost ni dala miru najini objestnosti in sredi noči sva vlomila za šank gostilne, kjer so bile steklenice z alkoholom. Ob tem uspehu naju je bilo tako zelo strah, da bi naju odkrili, da na koncu nisva spila nič. Mi je pa ta avantura prinesla eno zelo koristno izkušnjo. Le nekaj trenutkov strahu je dovolj, da ugotoviš, koliko je koga v hlačah.

20190526--DSCF0440.jpg

Pred Kremžarjevim vrhom srečamo skupino trebušnikov, ležečih v travi in malico v roki. Tudi oni bodo opravili isto pot kot mi, le na bistveno bolj uživaški način, v treh dneh. Na hitro razdremo nekaj objestnih štosov o trebuhih, štajerski vardi in muslimanskem delu zahodne Slovenije, ki še čaka na osvoboditev. Mi se javimo, da bomo sodelovali kot kurirčki in odtečemo naprej. Mehka gozdna pot se spremeni v strm kamnit spust, kot da bi nam Pohorje za konec želelo pokazati, iz česa pravzaprav je.

20190526--DSCF0435.jpg

Ni ga težko prepoznati — sivi granit, pohorski tonalit. Siva eminenca z belimi žilami, dolgo časa prva izbira slovenskih arhitektov. Tako pogost v slovenskih mestih, da je postal del kulturne dediščine. Uporabljen kot obrambna plošča na slovenskem parlamentu, in uporaben kot izstrelek v rokah protestnikov pred njim. Spoliran in postavljen v plajbo je v redu, ta trenutek pa nam gre na živce, ko nas debele granitne kugle tolčejo po gležnjih.

20190526--DSCF0346.jpg

Ko sem Pohorje prečil prejšnjič, je bil zaključek enostaven. Snega za spust v dolino ni bilo dovolj, pa sem na vrhu Kop sredi blata naštopal prevoz do Slovenj Gradca, šel tam s frendi na pico, potem z busom do Maribora in z lokalcem do avta pri Pohorski vzpenjači.

Danes je drugače. Amfibijin izziv je organiziran tako, da drži akcijo do samega konca. A prekaljeni izzivalci se ne pustimo več presenentiti. Na ven sproščeno praznujemo zaključek Pohorske poti s pravim štajerskim betonom (šnopc in pir), drugo roko pa za vsak slučaj držimo na naglavni čelki. Nikoli ne veš.

20190526--DSCF0470.jpg

Več fotografij …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja